Južnokorejska filmografija je zadnja leta nasičena z apokaliptičnimi filmi, ki so sicer bolj ali manj prepuščeni sicer vrhunskemu žanru zombijev, vsake toliko pa se med njimi znajde tudi nov koncept. No, ideja vesoljnega potopa sicer ni nova ideja, daleč od tega. Kljub temu pa se obda s tako visokoletečim konceptom, ki mu krila prirezuje zelo površna izpeljava.
Vesoljni potop in poplava katastrofe
An-na (Kim Da-mi) se zbudi v svojem stanovanju, ki se nahaja pri dnu tridesetnadstropne stolpnice. Ko pogleda skozi okno, vidi, da je mesto zajela uničujoča poplava. S šestletnim sinom Ja-inom se tako odpravi navzgor, ko v stolpnico trči uničujoč cunami. Reši ju agent Hee-jo (Park Hae-soo), ki razkrije, da so Združeni narodi že leta vedeli za asteroid, ki je udaril v Južni pol in povzročil poplavo, ki bo povzročila izumrtje človeštva.
Čeprav je to le vrh ledene gore za film, ki je poplavljen s koncepti, ima že v uvodnih minutah veliko težavo. Otrok spada med najbolj nadležne like v zgodovini filma, zaradi česar je gledalčeva želja, da se oba rešita verjetno neobstoječa. In ko so vizualni učinki prepričljivi, se začne razpletati prava zgodba. Ta v bistvu ni poplava, temveč umetna inteligenca.
Koncept, ki uniči samega sebe
Združeni narodi, ki so leta vedeli za uničujoč trenutek, so v iskanju rešitve slednjo našli v vesoljski postaji in raziskavah umetne inteligence in humanoidnih teles. Če bi ob tem razkritju pogledali na uro, bi bili šele v prvi tretjini filma, kar se ne zdi veliko, a čas v tej grozoti teče počasneje, kot pri čakanju, da zavre voda za testenine.
S sicer prepričljivo glavno vlogo Kim Da-mi in vizualnimi učinki je to poleg osnovne ideje koncepta vse, kar film sploh ima. Tudi visoko leteči koncept se ne izkaže za tako premetenega, kot so mislili ustvarjalci.
Urednik portala Student.si
