Stefan Đorđević je posnel enega bolj zanimivih filmov s področja bivše Jugoslavije. Na intimen, poglobljen in povsem iskren se preko doku-fikcije loteva žalovanja ob izgubi mame.
Veteri, govori mi smo si ogledali na 36. LIFFe.
Doku-fikcija o izgubi matere in žalovanju
Film hodi po zelo tanki meji med dokumentarcem in igranim filmom, saj se je režiser v svojem celovečernem prvencu odločil za eno najtežjih nalog v filmskem svetu. Lahko bi rekli, da gre za igrani dokumentarec, a gre bolj za dokumentarec, kjer njegova družina pristane na nekaj trenutkov zaigranih prizorov.
Ko se v filmu vrne domov na praznovanje babičinega osemdesetega rojsntega dne, želi na vse pretege dokončati film o preminuli mami. Na poti domov zbije tudi psa, ki ga nato odpelje s sabo domov. V kampu ob jezeru, kjer je zadnje obdobje življenja preživel z mamo, najde mir in zavetje, njegov film pa dobiva povsem novo obliko.
Z izjemo prizorov mame je težko ugotoviti, kje gre za fikcijo in kje za resnico. Prav zaradi tega je tako pomembna omemba težke naloge pri celovečercu, ki bi težave delala tudi najbolj izkušenim mojstrom. Đorđević se je loteva skoraj brezhibno, pohvala gre tudi njegovi družini, ki je v filmu zaigrala.
Miren, premiren, najbolj miren …
Najboljši film 31. Sarajevskega filmskega festivala, ki je tudi manjšinsko slovenska koprodukcija (Spok Film), je obenem čudovit film in film, za katerega se zdi, da je namenjen le ustvarjalcu. Tu se nato zapletemo v zanko, če režiserji filme snemajo za gledalce ali sebe, kar je zahtevna debata. Pa to v tem trenutku niti ni važno, saj bo marsikdo v sproščenosti filma o tako težki tematiki izgube našel marsikaj zase. Na koncu dneva je to lahko tudi najbolj pomembno, čeprav bo razmeroma kratek film zaradi svoje popolne umirjenosti hitro naletel na kritike. A se vseeno zdi, da bo po odhodu iz kinodvorane zaradi te iste mirnosti ostal v spominu.
Stefan Đorđević je izredno talentiran režiser, ki je v srbsko kinematografijo vnesel nekaj najbolj iskrenih prizorov zadnjih let. Vse ne rabi akcije in hitre montaže. Včasih je dovolj, da samo diha in živi z nami, a za to bo film rabil popolno pripravljenost na nekaj takega. In to bo v današnjem času težko dobil. Z velikim žal.
Urednik portala Student.si
