Predstavljajte si, da ste skoraj polnoletni mladenič Andy, ki s svojo slabovidno sestrico Piper na tleh kopalnice najde svojega mrtvega očeta. Zahtevati morate, da sta kot siroti preseljeni k istim krušnim staršem, čeprav ti želijo le sestrico. Tam odkrijete, da gre za nekdanjo socialno delavko, ki skrbi za svojega nemega nečaka, ki oddaja čudne signale. V nekem trenutku iz njene spalnice slišite njegove krike na pomoč, ki jih kmalu prekrije oglušujoče glasno predvajanje pesmi Untouched, ki govori o tem, da si na vse pretege želi dotika osebe, ki je ni več ob njej. Zdaj pa si predstavljajte, da ste socialna delavka, ki zaradi lastne nepazljivosti izgubi slabovidno hčerko, ko se ta utopi v bazenu na vašem dvorišču. Odkrijete rusko kaseto, na kateri se predvaja ritual kulta, ki lahko duha umrlega preseli v telo žive osebe. Kaj vse bi naredili, da vrnete izgubljeno osebo?
Vrni mi jo, režiserski dvojec Philippou je nazaj
Danny in Michael Philippou sta navdušila z grozljivko Govori z mano (Talk to Me), v kateri sta zgodbo o izgubi in odvisnosti zapakirala v najstniško srhljivko o trendu, kjer je mumificirana roka medij, ki omogoča pogovor z mrtvimi dušami. Njun prvenec je v vsem najboljšem smislu vnesel jutuberski stil v podžanr okultnih grozljivk, Vrni mi jo pa je zaradi atmosferične groze najlažje primerjati s prvencem Arija Asterja, Podedovano zlo (Hereditary, 2019), za mnoge ena najboljših grozljivk našega časa.
Navidezno grozljivi film je pravzaprav srhljiva meditacija o vsepožirajoči naravi žalovanja in nevarni privlačnosti nadnaravnega razmišljanja, ko resničnost postane preveč boleča, da bi jo lahko prenesli. S pomočjo izjemne osrednje trojice igralcev – Billy Barratt, Sora Wong in Sally Hawkins – predstavlja psihološki portret izgube z več vidikov. Je svarilo o tem, kako daleč so ljudje pripravljeni iti, da bi razveljavili nepovratno. Podobno kot v njunem prvencu, se tudi tu brata predata simboličnemu pomenu vode, krogov in okultnega, ko predstavljata osnovno tematiko izgube. Žalovanja tako ne uprizarjata le kot čustveni proces, temveč kot dejanje popolnega obupa, kjer krogi postanejo zapor, voda spomin, okultni rituali pa votli odmevi neuspešne ljubezni.
Kaj se zgodi, ko se ne soočimo z izgubo bližnjega?
Zgodba se vrti okoli Laure, žalujoče matere, ki ne more sprejeti smrti svoje hčerke Cathy. V jalovem poskusu, da bi preobrnila izgubo, se zateče k starodavnemu okultnemu ritualu, ki obljublja vstajenje. Ta proces zahteva gostitelja, žrtvovanje in smrt, ki je natančno posnemana s kasete v njeni lasti. Laurina obsedenost jo potegne v spiralo nasilja, eksploitacije in prevare, zaradi česar manipulira in ogroža svoja posvojenca Piper in Andya, a še posebej mladega Olieja. Fenomenalno ga upodobi Jonah Wren Philips.
Kot že zapisano, poanta filma ni v samih ritualih, temveč v načinu, kako se vsak lik spopada z neznansko žalostjo. Smrt v filmu Vrni mi jo ni čista ali odrešilna. Je nasilna, dezorientirajoča in se preživelih oklepa kot megla – morda to temelji na njihovem odnosu do nje. Film se začne s šokantno smrtjo, oče nenadoma umre pod tušem. Voda mu zakrije obraz, kamera pa se ustavi na kaosu žgoče pare, krvi, nereda …
Že od samega začetka je voda povezana s smrtjo, ne z življenjem. Postane ponavljajoč se motiv, ki se pojavlja v Cathyjini utopitvi, nepredvidljivem delovanju vodovodne napeljave, uriniranju in dežju ter nenazadnje v ritualnem prizorišču bazena na dvorišču. Voda v tem filmu ne simbolizira očiščenja ali ponovnega rojstva, temveč predstavlja ujetost, spomin in način, kako travma pronica v naše vsakdanje življenje. Obdaja like in se noče nadzorovati ali zadržati pri miru, tako kot se žalosti same ni mogoče znebiti.
Ko se Laura še bolj pogreza v svojo ritualistično obsedenost, film njene mehanizme spoprijemanja primerja z mehanizmi Andyja in Piper. Laura išče nadzor z okultnim, ustvarja dovršene obrede in zahteva absolutno čustveno poslušnost. Njena žalost je sterilna, zajeta v krogih in šepetajočih kletvah. Toda ti rituali je ne pozdravijo, še huje, nikoli ji ne dovolijo, da bi šla naprej. S poskusom, da bi Cathy pripeljala nazaj, Laura zagotovi, da se sama nikoli več ne bo mogla vrniti med žive. Andy pa predstavlja drugačno, bolj prizemljeno obliko žalovanja. Ne predstavlja odrešilnega junaka, temveč osebo, ki se poskuša soočiti s svojo krivdo iz preteklosti, zlasti za incident, v katerem je poškodoval Piper. Njegova prizadevanja, da bi jo zaščitil, so v ostrem nasprotju z Laurinim izogibanjem in zanikanjem.
Voda kot spomin na življenje in ne življenje samo
Osrednjega pomena za vizualni stil filma je podoba kroga. Krogi se pojavljajo povsod: v krednih obrisih rituala, v zasnovi bazena na dvorišču, celo v pralnem stroju, ki se nenehno vrti z umazanimi oblačili. Služijo kot prikaz ovir in pasti. V okultnem je krog narisan z namenom zadrževanja moči. Toda v filmu Vrni mi jo vsebuje tudi neznansko bolečino. Laura nariše krog, da bi ohranila svojo žalost nedotaknjeno, da bi ohranila fiktivni nadzor nad smrtjo. Toda ko se film gledalcu razpleta, postaja jasno, da je krog ne ščiti, temveč jo dodatno zapira. Ne more ubežati njegovi logiki, obljubi ali pa prekletstvu. Krog postane metafora za nerešeno travmo. Ponavlja se, se vrti v zanki in se ponovno uveljavlja. Tako kot žalost tudi krog nima naravnega konca. Preprosto se vrača.
Uporaba okultnega je namerno dvoumna, podobno kot v prvencu avstralskega dvojca. Nadnaravni dogodki so grozljivi, čeprav obsedenosti in vstajenja temeljijo na čustvenem realizmu. Ritual, ki je v središču filma, zahteva, da gostitelj poje posmrtne ostanke pokojnika, s smrtjo žrtve posnemajoč tiste pokojnika, nato pa gostitelj izbljuva truplo, da se duša lahko vseli v novo telo. To je grotesknost, ki zahteva natančnost, a je ob tem objeta v absurdnosti in celo patetičnosti. Gledalec bo skozi film na nek način čutil gnus in usmiljenje hkrati. Laurina vera v ritual izhaja iz sprva povsem nedolžne vere po vrnitvi ljubljene hčere. V temno magijo veruje zgolj in samo zaradi zavračanja neizogibnega. Ne more živeti v svetu, kjer se smrt preprosto zgodi. Potrebuje sistem, pa naj bo še tako krut, da bi imel smisel.
Voda se v tem ritualu spet vrne, saj naj bi se Piper utopila v istem bazenu, kjer je umrla Cathy. Bazen pa postane simbol stagnacije in ne ponovnega rojstva. Voda postane spomin, ki v svojih globinah zadržuje preteklost, spomin na hčerino smrt. Prav tam se Laura na koncu odloči, da bo ostala s spominom na hčer, namesto da bi živela v svetu, kamor se Cathy ne more vrniti. Njena smrt, tako kot njeni rituali, ni katarzična, temveč ciklična. Zaključi krog. Vrne se v vodo. Izgine.
Krog je zaključen, smrt je neizogibna
Zadnji trenutki film zaokrožijo celoto. Piper preživi, a komaj. Andy se žrtvuje, da bi jo rešil, kar odraža prav tisto krivdo, ki je oblikovala njegovo odraslo življenje. Piperjin klic mamine pomoči je tisto, kar na koncu zlomi prijem rituala, kjer se gledalec spomni Laurine izpovedi Andyju, da bi dala vse, da bi jo Cathy še enkrat poklicala mama. Ne reši je okultna magija, temveč ljubezen, spomin in prepoznavnost. Okultno odpove. Človeštvo vztraja. Travma pa ostaja. Piper stoji v senci hiše, prepojene s smrtjo, in opazuje, kako se njena družina skrha.
Zgodba filma Vrni mi jo ne ponuja lahkih rešitev, nenazadnje sta izbrala psihološko dramo, prepleteno z elementi grozljivke. Ne nakazuje, da se je žalost mogoče pozdraviti, ampak le, da se je treba z njo soočiti. Simbolika vode, krogov in okultnih ritualov ponazarja to isto točko. Mrtvi se ne morejo vrniti, ne glede na to, kako popolno je obred izveden. In tisti, ki nočejo sprejeti te resnice, tvegajo, da bodo sami postali duhovi. Ujeti v spominu, v obsedenosti, v neskončnem, neprekinjenem krogu žalovanja.
Eden najboljših filmov studia A24
Vrni mi jo je izjemen film, vreden vsake pohvale. Brata Philippou sta še enkrat sestavila čutno, pretresljivo in nadvse prepričljivo zgodbo, ki se na podlagi okultne grozljivke ukvarja z resničnimi tematikami žalovanja, izgube in soočanja s smrtjo. Brez dvoma eden najboljših filmov zadnjih let. Pri tem pa je vredno omeniti, da film ne bo za vse.
Urednik portala Student.si
