V filmu Zajčji nasip se napovedano poplavljanje naraščajoče reke pretvori v metaforo za občutke, ki spremljajo odraščanje in občutke mladeniča na hrvaškem podeželju. Tako kot voda, ki tiho, a vztrajno pritiska na obrežje, tudi identiteta, ki ne ustreza pričakovanemu vzorcu okolja, postopoma narašča v notranjosti protagonista. Na eni strani skupnost, ki želi z vrečami peska obladovati naravo, in na drugi posameznik, ki skuša pojasniti in obvladovati svojo usmerjenost, da bi ohranil mir v okolju, ki ni vedno pripravljeno na »drugačnost«. Tako poplava in iskanje sebe nista grožnja, temveč klic po avtentičnosti.
Vse se spremeni, ko v mesto prispe nekdanja simpatija
Marko (Lav Novosel) na hrvaškem podeželju živi s starši in bratom Fićom (Leon Grgić). Je nadarjen športnik, ki je priljubljen med prijatelji, ima punco Petro in sanja o tem, da bi z očetom odprl avtomehanično delavnico. Ko se v naselje, ki mu grozi uničijoča poplava bližnje reke, zaradi smrti svojega očeta vrne njegov sosed, nekdanji prijatelj in nesojena ljubezen Marko (Andrija Žunac), se temelji kvazi normale zamajejo. Višji kot je vaški nasip, višje Marko postavlja ovire, da se ogradi od strtega srca in okolice, ki ga najverjetneje ne bo sprejela.
Režiserka Čejen Černič Čanak se tematike odraščanja in spolnosti loteva na način, ki bo mnoge na prvo žogo spomnil na Leejevo Goro Brokeback. V resnici pa gre za še bolj intimen portret odraščanja in iskanja samega sebe.
Izkušnje odkrivanja samega sebe
Že v scenariju Tomislav Zajec – poznan predvsem po filmu Vzornik režiserja Nejca Gazvode – naredi nekaj premetenih odločitev. Marko je športnik – je kaj bolj možatega od nogometa, polaganja rok in merjenja moči – ne želi na faks, temveč hoče postati avtomehanik in delati z očetom. Ponovno, težko je najti bolj stereotipno možate reči. Rad ima svojo punco, ki je navezana tudi na njegovo družino. Eden glavnih adutov je njegov brat Fićo, ki ima Downov sindrom – nadvse simpatično ga odigra Leon Grgić –, kjer lahko vidimo mladeničevo nežnejšo plat.
Čeprav njegov odnos z mamo v začetku ni raziskav, je z nadaljevanjem jasno, da je prav ona tisti prvi kamen, ki sproži plaz in ne Slaven, ki domov prispe zaradi nenadne smrti očeta. Tako je Slaven – žal – ena od poznanih zgodb, kjer je sin nagnan od doma, ko okolica izve, »kaj je«. Da sta bila prijatelja – in nekaj več – je nekajkrat namignjeno, da novoodkrita vez ne pride kot strela iz jasnega. Zgodba se tu in tam sooči s predvidljivostjo, a to nadoknadi s posebnim čarom.
Ko se Marko po še tretji zamujeni akciji dvigovanja nasipa, ki bo naselje obvaroval od reke, zakriva pred maminimi udarci in kletvicami, je njegov mlajši bratec tisti, ki ga kasneje potolaži. To je le eden od prizorov, kjer scenarij in režija ustvarita prizore, kjer mora Marko najprej pasti, da bi lahko nato ponovno vstal. V slogu Gore Brokeback, ki jo je sicer poceni uporabljati za primerjavo, ima filma možnost prikaza izkušenj iz dveh zornih kotov oziroma situacij. Marko nima Slavenove izkušnje in obratno. Če je slednjega oče izgnal v Berlin in do smrti nista več govorila, ima Marko očeta, ki mu klofute primaže zato, ker se je stepel in ne dejstva, da ga privlačijo moški.
Zajčji nasip, skriti hit Balkana
Zajčji nasip, slovenska koprodukcija, bo zapisan kot eden najbolj podcenjenih filmov letošnjega festivala LIFFe. Močan scenarij, ki se zaveda moči likov in simbolike dogodkov, povzdigne režija Čejen Černič Čanak, ki zasanjanost in uokvirjenost podeželja uporabi v sporočanje prepotrebnih sprememb. S prepričljivimi igralskimi predstavami je Zajčji nasip čudovit filmski izdelek.
Urednik portala Student.si
