Stereotipno se radi pritožujemo nad tem, da imajo slovenski filmi premalo denarja in časa, da bi lahko kljubovali svetovni eliti. Kaj pa, če bi film posneli v le dveh dneh, na bolj ali manj eni lokaciji in bi ta slonel le na dialogu?
To idejo nam v filmu Zemljo krast predstavljata večkratna sodelavca, režiser Žiga Virc in scenaristka Iza Strehar. S tem se sočasno upreta še mučnim in dolgotrajnim produkcijskim postopkom, ki po Virčevih besedah ubijajo ustvarjalni zanos. Ali s tem podreta prej omenjene stereotipe in bomo od zdaj gledali samo še celovečerce, ki so posneti v manj kot tednu dni?
Zemljo krast: Ko otroška igra sproži razgreto debato
Zemljo krast ima precej enostavno zasnovo. Starša mladega Luna, Irena (Lana Maria Vouk) in Gregor (Andraž Jug), na večerjo oziroma pogovor povabita starša sinovega prijatelja Luke, Nado (Suzana Krevh) in Zala (Tines Špik). Medtem, ko slednja ob sinovih besedah, da se na igrišču ni zgodilo nič, iščeta scenarije o pretepu, grizenju in žaljivkah, je situacija povsem drugačna. Med igranjem priljubljene otroške igre zemljo krast si je Luka za svojo državo izbral Palestino.
Iz precej nedolžne otroške igre – pa je to res? – se dnevna soba spremeni v bojišče, sodno dvorano in spovednico. Igra ni več igra, temveč ogledalo sveta in starši se hitro ujamejo v vrtinec burne razprave. Napetost narašča, kozarci se polnijo z vinom, zavezništva nastajajo in razpadajo. Dnevna soba postane bojišče, sodna dvorana in spovednica hkrati.
Iza Strehar pač zna pisati dialog in scenarije
Iza Strehar je še enkrat dokazala, da je najboljša scenaristka, ki jo Slovenija ima. Njeno razumevanje dialoga, kako mora teči, se prekrivati in potekati, je vredno vsake pohvale. Njeni liki so tu ponovno živi, oprijemljivi in brez težav predstavljajo starše in mlade odrasle v tem trenutku. Pogovori o Palestini, femicidu, Srebrenici, genocidu, starševstvu, Juriju Muriju, suženjstvu, otroških igricah in drugih aktualnih tematikah, se prepletajo in brezhibno povezujejo.
Od takega filma je sicer težko pričakovati spektakularnost in grandioznost, a v resničnosti debate jo resnično dosega. Spominja na filme preteklosti – 12 jeznih mož (12 Angry Men), Masaker (Carnage), Maša (Mass), Človek z Zemlje (The Man from Earth in italijanski hit Popolni tujci (Perfetti Sconosciuti) -, ki uporabijo isti ali pa vsaj podoben koncept.
Da vse deluje brezhibno, poskrbi četverica igralcev, o katerih v zadnjem času slišimo vse več. Povsem zasluženo, saj gre za scenarij, ki si ga lahko prav zaradi njihovih interpretacij enostavno predstavljamo tudi na odrskih deskah. V 70 minutah tako spremljamo približno štiri petnajstminutne kadre, ki jih montažer Luka Marčetič preustvari v obliko prizorov brez vidnejših rezov. Vse poskrbi za hiter potek že tako kratkega filma, ki ni niti za hip dolgočasen ali počasen. Žiga Virc in direktor fotografije Fabris Šulin poskrbita, da se prostori hiše ne ponavljajo in kljub statičnosti situacije predstavljajo dinamične zasuke znotraj debatiranja.
Zemljo krast, eden najbolj smešnih slovenskih filmov
Zemljo krast je odličen gverilski film, ki dokazuje, kako močan tandem sta Virc in Strehar. S prepričljivimi igralskimi predstavami, jasnim sporočilom in nagovorjenimi tematikami, je eden najboljših slovenskih filmov zadnjih let. Film, kakršnega v Sloveniji še nismo videli, navduši s humorjem in trenutke razsvetljenja.
Urednik portala Student.si
