Jakov Jozinović je izdal svojo prvo pesem. Čez poletje ga je s pomočjo TikToka spoznal ves Balkan, hitro je dobil na tisoče in tisoče podpornikov, pa tudi tiste, ki jim je z nečim stopil na žulj. Mladenič iz Vinkovcev je razprodal štiri koncerte v Sloveniji in verjetno bi še dodatne štiri. Le kaj se bo zgodilo z napovedanim koncertom v Areni Stožici za naslednje poletje.
Trend se je ponovil v Beogradu, ko je pet dni zapored razprodal prenovljeni Sava Centar. In vse to – bolj ali manj – zgolj s predelavami legendarnih pesmi. Ker je simpatičen fant uspel, so nastali tudi tisti, ki njegovega vzpona ne razumejo, kot razlog pa so navedli, da nima svojih pesmi. In zdaj, ko jo ima?
Hrvaško odkritje desetletja: od priredb do prve pesmi
Viralen uspeh je dosegel s predelavami pesmi, kot so Balaševićeva ‘Olivera’, Čolićeva ‘Živiš u oblacima’, Dragojevićeva ‘Pismo moja’, Georgieva ‘Reci mi da znam’, Montenova ‘Nije Htjela’ in ‘Ledena’ Tošeta Proeskega … Čeprav je njegov najljubši pevec iz držav bivše Juge legendarni Oliver Dragojević, se je mladega Hrvata hitro prijel vzdevek »novi Toše«. Poznavalci so tako hitro poudarili, da tu ne sme biti povezav glede njunih pevskih sposobnosti, temveč gre za simpatičnost, karizmo in priljubljenost med mladimi.
Jozinović je ekstremno priljubljen med mlajšimi dekleti, kar dokazujejo tudi fotografije z njegovih koncertov.
»Ni bilo strategije. Snemali smo, ker obožujem petje,« je povedal v intervjuju za hrvaški Journal. Tako je vsak njegov intervju, stik z oboževalci za zdaj povsem iskren in pristen. To sta tudi občutka, za katera želi, da jih s seboj domov odnesejo obiskovalci njegovih koncertov – četudi gre »zgolj za predelave«.
In karizme Jakovu ne gre očitati, saj že ob vsakem posnetku vidimo, kje so njegovi aduti. V stilu prej omenjenih imen na prvo mesto postavlja čustva in srce samih pesmi. Obljuba, ki jo je dal svojim prvim oboževalcem. Lahko pa smo tudi povsem iskreni, določenih pesmi, kot je Balaševićeva Olivera, v javnosti nismo slišali že od osamosvojitve, od poletja pa je predvajana na skoraj vsakem koraku. Kot so pečat puščali njegovi vzorniki, ga želi tudi sam. A za razliko od mnogih na glasbeni sceni Balkana, ima njegov pečat drugačen pomen.
»Pustiti pečat ne pomeni uspešnice, ki jo vsi poznajo. To je občutek, ki ga nekdo odnese s sabo domov, ko jo sliši. Če bo nekdo čez deset let rekel: Ta pesem me je rešila ali Ob tej pesmi sem odraščal – to je zame pustiti pečat,« je povedal Jakov.
Primerjave z legendami glasbe: nekaj mu je že uspelo
Jakov ni Toše, to je jasno in nepravično bi bilo, če bi ga primerjali z njim. Preberite si samo nekaj komentarjev pod pesmimi makedonskega pevca in jasno je, kaj je ljudem pomenil. Točno na to cilja Jakov in v današnji družbi gre za skoraj melanholičen in nostalgičen občutek, da želi nekdo s pesmijo ciljati v srca poslušalcev ne le na vrhove lestvic. Proeski je imel Miroslava Rusa, Dragojević je imel Zdenka Runjića in tako dalje. Če gre naivno soditi po prvih nekaj mesecih in prvi pesmi Polje ruža, ima Jozinović svojega ustvarjalca v Matiji Cveku. Na srečo.
Verjetno bi si vsak v karieri želel sodelavce, kot jih je imel /jih ima neustavljivi Zdravko Čolić – glasbo in tekste so mu pisali Kornelije Kovač, Dino Merlin, Aleksandar Korać, Kemal Monteno, Arsen Dedić, Momčilo Bajagić, Goran Bregović in drugi. Vsakemu bi zaželeli, da se mu to uresniči, a zdi se, da lahko prav Jakov poseže v stratosfere, kamor (za zdaj) ni uspelo Martinu Kosovcu, zmagovalcu hrvaškega šova The Voice. V primerjavi gre pri Martinu za bistveno boljši vokal, a današnji glasbeni svet zahteva celoten paket oziroma nekaj več. Zdi se, da to Jakov ima. In kot tak je moral izdati pesem, dokler je železo še vroče.
Polje ruža, Matija Cvek in prihodnost
Polje ruža je debitantska pesem Jakova Jozinovića. Zanjo je tekst spisal Matija Cvek, sicer Jakov prijatelj in sodelavec, pri glasbi pa mu je pomagal še Filip Vincek. Kdor je poslušal Cvekove pesmi, verjetno ve, da tudi ta nosi njegov stil. Tako ljubitelji njegovih pesmi pravijo: »Ko ne veš, kaj čutiš, pusti Cveka in ti bo pojasnil namesto tebe.«
»Pesem je zame velik korak naprej, saj prvič delim nekaj, kar je povsem moje. Pesem ‘Polje ruža’ nosi emocijo in izkušnje, ki sem jih dolgo skrival. Občinstvo me poganja že od prvega dne in do njih čutim veliko hvaležnost, verjamem, da boste začutili iskrenost, ki smo jo vtkali v vsako podrobnost,« je povedal o svoji prvi pesmi.
Pesem resda daje vtis nečesa, kar se na trenutni sceni ne sliši pogosto, a soditi umetnika po enem izdelku je nesmiselno. Gre za odličen uvod v kariero in če je slovenski publliki na koncertih predstavil tri nove pesmi, bo treba še nekaj tednov počakati, da slišimo še preostale. Verjetno z ekipo, za razliko od prve polovice leta, postavlja strategijo, ki mu bo uspela železo skovati v nekaj, kar bo pustilo pečat za naslednje generacije.
Ni težko priznati, da mu lahko uspe nekaj, kar že dlje časa na Balkanu ni nikomur – vsaj ne s takim stilom glasbe. Jakov Jozinović je v tem trenutku odkritje desetletja in če je bila prej glavna kritika, da nima svojih pesmi, je zdaj postala, da njegov glas ni nič posebnega. In to v glasbenem svetu pomeni le eno: Dobrodošel. Vsekakor fenomen, mogoče novi Toše, a popolnoma iskren Jakov.
Urednik portala Student.si
