Ko je Hideo Kojima pred petimi leti izdal prvi Death Stranding, so bili odzivi razdeljeni. Eni so v igri videli vizionarsko umetnino, drugi dolgočasno ekscentričnost.
Nadaljevanje, Death Stranding 2: On the Beach, pa je doseglo presenetljivo soglasje: številni kritiki jo namreč postavljajo na mesto najboljše igre leta 2025!
Tiha, a močna zgodba
Namesto da bi bilo nadaljevanje hitrejše ali glasnejše, Kojima gradi tam, kjer je začel že prvi del – na notranjem potovanju in tihem povezovanju. V ospredju sta Sam in odrasla Lou, zgodba pa počasi odpira obzorja človeštva in samopreiskovanja.
Novinar Guardian-a o igri piše takole: »Ta svet je zapeljiv in grozeč – in prav to ga dela zapeljivega.«
Opisuje pokrajine v Avstraliji kot hipnotično izkušnjo, kjer se tišina meša z dramatičnimi premiki okolja – prav tu igra blesti.
Kojima o povezovanju in izolaciji
V intervjuju za Guardian med festivalom v Sydneyu Kojima izpostavi osebno izkušnjo odtujenosti med pandemijo: »Zdelo se je, kot da smo vsi povezani. Ampak to ni bila takšna povezava, kot sem si jo predstavljal.«
Dodaja, da je tudi sam obljubil mentorstvo novim članom studia, a jih nato (zaradi omejitev) tri leta ni videl v živo. Te izkušnje so oblikovale srčiko in estetiko nadaljevanja.
Vizualni in mehanični izzivi ter toplina v tišini
Prebivalstvo Aboridžinov, prah avstralskih polj, spremembe pokrajin – vse to ustvarja občutek neke skoraj mistične realnosti. Guardian poroča: »Igra halucinogenih hipnotičnih ritmov; voziš in voziš … le da je zdaj tam cesta ali znak, ki ga je pustil drug igralec, ki je šel mimo ponoči.«
Kritiki navdušeni
-
IGN je igri podelil 9/10, izpostavil jo je kot “intimno in čustveno popotovanje”.
-
Forbes jo obravnava kot močnega kandidata za igro leta in piše, da »deluje kot meditacija, ne le igra.«
-
Eurogamer pravi, da je »glasnejša in bolj čustvena« kot predhodnica.
Nekaj pripomb, a večinoma soglasje
Nekateri kritiki, med njimi tudi El País, pa so nadaljevanje ocenili bolj zadržano, saj menijo, da je igra izgubila del edinstvene ekscentričnosti, ki je zaznamovala prvi del. A Guardian, IGNowi itd. se strinjajo: to ni revolucija, je pa zrela, samozavestna različica originala – z močjo tišine, povezovanja in intimnosti.
Novinar
