JSKD in Revija Mentor sta razglasila najboljše samozaložniške knjige z letnico 2024. Strokovna komisija je prejela 14 proznih besedil, 6 zbirk poezije, 9 slikanic in 10 knjig v kategoriji posebno priznanje.
»Pomlad, še posebej pa poletje, sta bili za člane komisije tokrat drugačni od tistih, v katerih so nas spremljale knjige, ki jih želimo brati v bolj prostih dneh – brali smo knjige iz samozaložniške bere preteklega leta in z njimi potovali v bližnje ali oddaljene prostore in čase z njihovimi liki, v številne dogodivščine, verze, pravljice,« je v poročilu zapisala predsednica komisije, mag. Ana Porenta.
»Naposled smo se soglasno odločili, katere knjige si zaslužijo posebna priznanja oziroma naziv najboljše leposlovne knjige, izdane v samozaložbi. Zdaj je tu jesen in tu so naša priporočila za vaše (zimsko) branje …« je še dodala.
Najboljša prozna knjiga v samozaložbi: Okupatorjeva hči – Katarina Keček
Utemeljitev: V sedanjiku in dnevniško napisan roman Okupatorjeva hčise pretežno odvija v dneh osamosvojitvene vojne za Slovenijo (in po njej). V njem sledimo napeti avtobiografski pripovedi in nepredstavljivi osebni stiski protagonistke, hčerke oficirja JNA, sicer rojene v Sloveniji. V aktualno pripoved avtorica spretno vnaša spomine iz otroštva ter dogajanje v družini in sorodstvu. Zgodbo postavlja v širši družbeni in politični kontekst, saj jo nadgradi z medijskim poročanjem (navedbo novic iz radia, TV), tudi iz širše (vojne) regije (Hrvaška, BiH). Jezik romana je sočen, organski. Srbski dialogi so zapisani v izvornem jeziku in prevedeni kot opombe (tako se je in se še govori v mešanih skupnostih). Zgodba suvereno prikaže prvoosebno izkušnjo izbrisane mlade ženske. Roman je izvirno pričevanje o preživetju in močni volji, ki vzbuja občudovanje po osebni plati in hkrati odstira neprijetne plati zgrešene politike. Kot dodatek na koncu knjige preberemo tudi povzetek zgodovine izbrisanih v Sloveniji.
Najboljša pesniška zbirka v samozaložbi: Brez kože – Iva Miholić
Utemeljitev: Pesniška zbirka Brez kože je estetsko in preprosto oblikovana, motiv curljajoče vode z naslovnice se pojavi tudi na vmesnih straneh. Precej obširna zbirka se bere kot iskreni pogovori s seboj, ki pa nagovarjajo tudi drugega (slehernika): »Slediti sebi ni varna pot, / čeprav je edina sprejemljiva, / slediti sebi, pomeni / hoditi po poti, / ki ne pozna kompromisa.« V pesmih sledimo drobnim vtisom iz narave ali mesta ter soočanjem z drugim(i) in družbenim. Koža se le zdi kot varna pregrada pred zunanjim, ki kdaj preplavi pesniško subjektko in grozi, da jo bo pogoltnilo. Pisanje se kaže tudi kot odrešitev: »V meni se premikajo gore / in prebujajo se vulkani, / bruhajo besede, ki nimajo uzd, / proste so kot lava, ki žareče teče.« Tvorka skozi pisanje iskreno in neizprosno raziskuje svojo polarizirano naravo, trenja, drugačnost in odzive nanjo, poglablja se v odkrivanje izvornih, prvobitnih sporočil, spregovori tudi o reinkarnaciji in smrtih, ki jim sledijo nova, osvobojena življenja.
Najboljša slikanica v samozaložbi: Gozdni bonton (Zgodbe iz Rečnikove hoste) – Karmen Kukovič in ilustracije Nataše Majer
Utemeljitev: Slikanica Gozdni bonton otrokom na poučen, a nevsiljiv način predstavi ekološko problematiko. V zgodbi nastopajo poosebljene živali, bojujejo se z odpadki, ki jim povzročajo strah, bolečino in celo poplavo. V vseh nevšečnostih si stojijo ob strani in naposled so pripravljene raziskati, kdo povzroča vso to nesnago in se s pomočjo sove celo naučijo pisati … Zgodba je napisana v preprostem, razumljivem slogu in mladim bralcem omogoča vživljanje v like in sodoživljanje z njimi. Uči jih primernega vedenja v gozdu, vzbuja skrb za gozdne živali in njihov življenjski prostor. Ilustratorka je zgodbo nadgradila z likovno dinamiko, bolj kot z dodajanjem detajlov se je poigrala z raznolikimi zornimi koti, plani in perspektivami ter z odnosi med njimi. Slikanica je tudi premišljeno grafično oblikovana, natisnjena je na prijeten ekološki papir. Na zadnjih straneh je knjigi dodana preprosta didaktična igra, ki spodbuja aktivnost otrok ter ekološko vsebino slikanice prenese v realni, fizični prostor.
Posebna priznanja za Kocjančiča, Kesarja in Goropevšek
Posebno priznanje za bogastvo jezika prejme Veselička, avtorja Mateja Kocjančiča. O izbiri so zapisali: »Roman v vsakem poglavju – domiselno so poimenovana s kiticami, refreni in soli – postreže s številnimi sopomenskimi izrazi, tako v njem srečamo nabor kletvic, izrazov za spolne organe, mrliče, za duhovne treninge, dela pri hiši … Za humorno plat avtor poskrbi tudi z uporabo različnih podzvrsti jezika, kot so posebni narečni (suhokrajinskih) izrazi, slengovske besede … ter z razmišljanji o vaškem nasproti mestnem in o delitvah, ki jih Slovenci obožujejo.«
Kamenko Kesar je s knjigo Veter nad oblaki prejel posebno priznanje za duhovitost in neposrednost. »Podnaslov knjige Duhovita in ganljiva knjiga o tem, kaj pomeni biti starš (in otrok) je napisana komunikativno, vešče, prežeta je s toplino in humorjem, ki ga velikokrat potrebujemo ob pogledu na lastne družinske (ne)uspehe. Izjemno zanimivi so tudi deli, ko se ob pripovedi o aktualnih dogodkih odpre avtorjevo spominsko okno in se vrača v svoje otroštvo, lumparije, odnose s starši, sosedi, sorodniki …« je zapisala komisija.
Posebno priznanje za empatično zgodbo na temo žalovanja pa je prejela knjiga Ati, kje si? avtorice Andreje Goropevšek. Ob tem so zapisali: »Ati, kje si? je rahločutna knjiga, ki jo lahko beremo tudi kot oporo pri žalovanju. Namenjena je mladim in odraslim. Slednji se prepogosto ne zavedajo, da otroci ob izgubah še bolj trpijo, saj ne razumejo, kaj se dogaja in kako se spoprijeti z bolečino. Knjiga je razdeljena na kratka poglavja, te uvajajo citati, ki nevsiljivo poudarijo doživljanje deklice ob izgubi očeta.«
Izpostavili tudi šest drugih knjig
Pri pretresanju samozaložniške bere z letnico 2024 so izpostavili in v ožji izbor uvrstili tudi naslednje knjige:
- Jasmin Čaušević: Stanislav Slavc Šikonja z jadrnico Beo okoli sveta;
- Franjo Frančič: Angel, varuh moj;
- Bojan Frančeškin: Skala, kamen, pesek;
- Žiga Kastelic: Premlad, da bi umrl star;
- Damjana Kaučič: Vijolične vijuge;
- Mojca Rudolf: Žalost, ki bledi;
- Miomira Šegina: Svet je odprta knjiga.
Urednik portala Student.si
