Piše se leto 1850, nekje v Severni Ameriki je Zala dopolnila 20 let. Kot se je takrat počelo, so hčerke revežev šle delat kot služkinje k bogatim družinam. Njeni delodajalci bodo družina Rowling z Bartolomejem njenih let, malo streješim Ardenom, očetom, seveda tudi materjo in nekaj služabniki.
Stoji na začetku drevoreda, ki vodi do njihove vile v južnjaškem slogu. Dopoldanski veter mrši dolge svetle lase in ji poskuša dvigniti krilo. Z drobnimi koraki se Zala napoti po nekaj deset metrskem gramozu proti novi službi. Sprejme jo gospa Rowling s črnim vodjo služabnikov Mavricijem. Prikloni, lepe besede, poželjiv pogled na njena bleda lica, ki so bila tega mrzlega jutra malce pordela. Evelyn Rowling jo popelje v notranjost.
»20 let in prvič služkinja? Takih pa ni veliko. Dobro, ti razložim tvoje naloge. Zbujaš se ob 5 zjutraj, da pripraviš zajtrk. Po tem boš večino dne čistila in pospravljala hišo. Ves čas boš morala biti v uniformi. Kratko krilo te ne bo motilo, sklepam. Enostavno delo, pazi le, da vedno izgledaš lepo. Kaj če dobimo obiske, saj veš.«
»Samo še ena stvar – kot veš letos razsaja sušica, tako da te bo zdajle pregledal naš družinski zdravnik, da je morda ne nosiš.«
Pri doktorju Ronaldu Reppu
Znašla se je v kabinetu. Tesno in temačno, pred njo pa gospod zdravnik, ki si je ravno razkuževal roke. Imel jih je okoli 40 (raje nekaj manj), bil je lepe postave, glasu in obraza. Videlo se je da redno telovadi, saj ni bil eden izmed tistih trebušastih stričkov.
»Zala, mar ne? Kar slecite se, da vas pregledam.«
Odpela si je krilo in ga spustila, da je padlo k gležnjem. Čutila je svež pomladanski zrak na svojem blond grmičku. Sledil je še zgornji del in prisegla bi, da je doktor Repp dobil nekakšen lesk v očeh, ko je zagledal njene joškice. Marčevski hlad je poskrbel za napete bradavičke in dojke. Pa tudi sicer je bilo njeno telo nekako v krču, kar ga je naredilo še vitkejšega in seksapilnejšega.
»Obrnite se in naredite priklon, Zala.«
Ubogala je.
»Kar ostanite tako, da vas dobro preverim.«
Z rokami je drsel po njenih nogah kjer je iskal napake. Ona pa je čutila samo njegov topel dih nekje med obema luknjama. Ni vedela, ali se tudi on obotavlja in fantazira med pregledom, vendar ni si mogla pomagati, da ne bi postala mokra. Repp je zagledal odsev vlažnote med njenimi nogami.
Definitivno se obotavlja in uživa v tem inkognito rajcanju, si je mislila.
Lepi doktor pa je ostal spoštljiv. Še nekajkrat je potegnil z roko po notranji strani njenih nog. Profesionalno od gležnjev samo do sredine stegna. Med vstajanjem se je z usti nevarno približal premočeni in vroči Zalini pički, a je ostalo samo pri dihu. Ronald Repp je res znal. Prav zanimivo bi bilo videti enega izmed mesečnih pregledov gospe Evelyn.
»V redu« je rekel suho. Ponovno si je razkuževal roke. Zale hladen zrak ni več motil ob njenih drvečih seksualnih mislih in mokri muci. Bolje si je ogledala doktorja Reppa. Izgledal je kot da v prostem času seka drva, močne roke, zagorel vrat, ponosna drža. Bila je jezna, ker jo je takole vzburil brez finala in zdaj se še dela čisto hladen.
»Še od spredaj vas bom pregledal, Zala. Kar ostanite kjer ste. Ne obračajte se.«
Od zadaj se ji je približal, da je začutila toploto njegova telesa skozi srajco. Začutila pa je tudi nekaj trdega tik nad ritnicama . »Bolje bom začutil morebitne anomalije, če jih ne gledam« je slišala nizek glas in čutila dih na vratu. Njegove krepke roke so drsele po bokih, mimo popka in do ključnice. Podlahti sta venomer oplazili dojke in bradavičke, kot da ni nič. Zala se je pa topila.
»Obrnite se.« Tokrat je bil glas ukazovalen. Če bi takole rekel, da naj poklekne, mu odpne hlače in začne … res ne bi dvakrat pomislila.
Slišala je, da neka indijska knjiga govori, kako lahko ljudje drug drugega zadovoljimo samo z usti. Ohh, če bi doktor Repp poznal to knjigo … z jezikom ne kršimo nobenih krščanskih načel … kaj pa roke? … ali pa samo drgnjenje? … tega niso prepovedovali v nedeljski šoli.
Obrnila se je. Ronald si je popravil hlače oziroma tisto, kar se je skrivalo pod njimi. Odmikal je pogled, trudil se je gledati le njene prsi in raven trebušček. Če bi se spogledala s temi potrebnimi očmi, bi bilo pregleda hitro konec.
»Dobro skrbite za svojo postavo. Zala, res ste zali.«
Zala ni več zdržala. Segla je proti njegovemu udu. Repp je za moment izgledal zaskrbljen potem pa se je prepustil. Odpela je hlače, da je sprostila njegov trd nabrekel penis. V resnici ni bil zelo velik, čisto običajen. Če bi ga prijela v roko, bi ostala le še glavica.
Korenjak se je dotikal njenega golega telesa. V tem kratkem momentu je drsel po njenem trupu in videla je kapljico, ki se je naredila na konici. S prsti jo je razmazala po celi glavici in s taistimi navlaženimi prsti segla proti svojemu mednožju.
Medtem je doktor še vedno “preverjal” njene prsi. Drsel po njih z rokami, jih vsake toliko stisnil, uščipnil bradavički.
Oba sta vzdihovala.
»Zala, usedite se na tale kabinet« ji je ukazal.
Ubogala je, razprla noge, čisto avtomatsko, in čakala doktorja, da jo dokončno pregleda.
On pa je stopil vstran in ji dal le svoje prste. »Tisti evropski Freud pravi, da ženske potrebujete orgazem proti nevrotičnosti.« ji je toplo dihnil medtem ko je njena muca sprejela prste. »Moški se lahko zadovoljimo sami«.
»Lahko ali morate?« je odgovorila s porednimi očmi. »Ampak prosim nadaljujte gospod doktor.«
Še prosim, še. Nikoli še nisem čutila tako dobrih dotikov. Ne ustavite se gospod doktor.
Božal je njeno rožnato mokro notranjost.
Čutim da prihaja val. Ne ustavite se gospod doktor. Nadaljujte. Še malo.
Kretek krik, potem se je za trenutek slišalo kot da joče in potem izdih olajšanja. Telo ji je trzalo. »Ali o tem govori vaš Freud? Všeč mi je. Hvala gospod doktor.«
Ronaldu je ud še vedno gledal iz hlač. Bil malo večji kot poprej.
»Morda lahko zdaj tudi jaz pomagam vam?«
»Ne bo potrebe, samo ostanite, kjer ste.«
Doktor Repp je približal svoj trd penis njeni razkrečeni mokri muci. Vedno profesionalec, je le drsel z glavico po njenem ščegetavčku, ki je še vedno okreval od orgazma. Zala si ga je želela, vendar ji Ronald ni dovolil. Tako je lahko le držala njegov kurac medtem, ko je ta drsel po rožnatem obrobju. Gozdiček kratkih svetlih dlačic ga ni motil, nasprotno, bil je še dodatna stimulacija.
»Kako me rajcate gospod doktor.«
»To je moja služba.«
»Lahko čutim vašo spermo v sebi?«
»V vas nikakor, Zala. Vi ste last Rowlingov.«
Prišlo mi bo.
»Potem pa pridite na mojo muco.«
»Prihajam!«
Zalin ščegetavček je zalila bela tekočina.
»V redu, nimate sušice. Dobrodošli pri Rowlingovih. Kmalu se vidiva spet, Zala.«
Novinar
