Te dni se spominjamo rojstva verskega gibanja anabaptizma, ki se morda na prvi pogled zdi kot še ena izmed velikega števila protestantskih denominacij. A prav je, da anabaptizmu namenimo nekoliko več pozornosti, ker je šlo brez dvoma za enega izmed najbolj vznemirljivih pojavov reformacije.
Konec leta 1525 se je v Zürichu pojavila skupina vernikov, ki je menila, da reformacija še ni dovolj radikalna. Želeli so popoln prelom s tradicijo in družbenim redom, ki je temeljil na povezanosti vere in skupnosti. Po njihovem mnenju ni bilo dovolj, da se reformira le Cerkev spremeniti se mora tudi življenje posameznika in skupnosti. Tako so se rodili anabaptisti, oz. »ponovno krščeni«.
Začetek upora proti tradiciji
V Zürichu so se okoli Ulricha Zwinglija zbrali mladi teologi, med njimi Conrad Grebel, Felix Manz in Georg Blaurock. Sprva so sodelovali pri reformnih prizadevanjih, a kmalu menili, da Zwingli deluje prepočasi in preveč poslušno mestnim oblastem.
Ko je mestni svet zavrnil njihove zahteve po takojšnji odpravi otroškega krsta, so se odcepili in že januarja 1525 v zasebni hiši izvedli prvi »ponovni krst«. To dejanje je imelo močan simbolni pomen. Zanj niso imeli ne teološkega ne zgodovinskega temelja v izročilu Cerkve, zato so jih oblasti razglasile za heretike.
Katoliška tradicija je vedno učila, da krst ni le osebna odločitev, temveč dar milosti in vstop v občestvo Cerkve. S tem ko so anabaptisti krst razumeli le kot zavestno dejanje odraslega, so po mnenju teologov zmanjšali pomen Božje milosti in skupnosti vernikov.
Kakšna je vera brez skupnosti?
Anabaptisti so od samega začetka zagovarjali, da mora biti cerkev ločena od države. Njihov cilj je bil oblikovati skupnost popolnih vernikov posameznikov, ki bi se ravnala po Svetem pismu. To je bilo sicer plemenito, a hkrati problematično.
Cerkev je skozi stoletja poudarjala, da se vera živi v skupnosti, ki vključuje vse, tako svete kot grešnike, močne in slabotne. Izločanje tistih, ki »niso dovolj čisti«, lahko hitro privede do verskega elitizma. To se je pokazalo tudi v nekaterih poznejših radikalnih protestantskih gibanjih, kjer so se pojavile samooklicane »božje države« in nasilni izbruhi. Najbolj znan primer je mesto Münster, kjer so oboroženi anabaptisti v letih 1534 in 1535 poskušali ustanoviti »novi Jeruzalem«. Takšni dogodki so dali preostalim kristjanom jasno vedeti, da je radikalna vera brez sidra v Cerkvi lahko nevarna.
Kako so se odzvale oblasti?
Ni mogoče zanikati, da so bili anabaptisti hudo preganjani. Mnogi so bili usmrčeni ali izgnani. Njihov trpljenje je del boleče zgodovine evropskih verskih delitev in prav je, da vsako kršitev verske svobode ostro obsojamo. A razumeti moramo tudi zgodovinski kontekst. V 16. stoletju vera namreč ni bila le osebna stvar, temveč temelj evropskih držav in javnega reda.
Ko je skupina ljudi zavrnila zakramente, cerkveno oblast in celo služenje vojski, so oblasti to videle kot grožnjo stabilnosti. Katoliški in protestantski voditelji so se v toku zgodovine redko strinjali, a pri anabaptistih so bili enotni: gibanje je bilo preveč razdiralno, da bi ga lahko dopuščali.
Danes bi lahko rekli, da so bili anabaptisti nekoliko pred svojim časom. Njihova želja po čistosti in svobodi je bila res iskrena, a njihovo razumevanje evangelija je zanemarjalo pomen skupnosti, zakramentov in cerkvene avtoritete. To pa je bilo v Evropi v 16. stoletju na prvem mestu.
Katoliški pogled na preizkušnjo reformacije
Cerkev je skozi stoletja vedno znova priznala, da so mnoge zahteve reformatorjev izvirale iz resničnih težav. A obenem je vztrajala, da Cerkev potrebuje reformo in ne razkola. Žal je razkol, ki je prišel prinesel tudi vojne in premnoge smrtne žrtve.
Anabaptisti so želeli vrnitev k izvirnemu krščanstvu, a brez kontinuitete s stoletnim izročilom. Katoliški odgovor je bil drugačen. Prenova da, a v občestvu z vero in tradicijo, ki se je prenašala iz roda v rod. Tudi koncil v Tridentu (1545–1563) je pokazal, da je mogoče prenoviti Cerkev od znotraj, brez rušenja njenih temeljev.
Kako na anabaptiste lahko gledamo danes?
Brez dvoma drugače, kot ljudje v zgodnji moderni dobi in predvsem z več razumevanja. Njihova svoboda vesti, poudarek na osebni veri in miru so vrednote, ki jih Cerkev danes priznava, spoštuje in varuje. Tudi papeži 20. in 21. stoletja so večkrat poudarili pomen verske svobode in nenasilja, dveh idealov, ki so jih anabaptisti nosili v srcu.
Toda dejstvo, da je Cerkev obstala 2000 let nas uči, da vera potrebuje občestvo, zakramente in nauk, ki varuje pred samovoljo. Brez teh temeljev se iskrena želja po osebni svobodi lahko hitro izrodi. Pet stoletij po prvem »ponovnem krstu« nas zgodba anabaptizma še vedno uči, da resnična radikalnost morda ni v prelomu ali shizmi, temveč v (razumni) zvestobi tradiciji.
Novinar
