Med številnimi bizarnostmi iz življenja italijanskega diktatorja Benita Mussolinija izstopa še ena – njegova obsedenost s surovim česnom. Ni šlo za sestavino v omaki ali testeninah, temveč za pravo »solato«, narejeno izključno iz sesekljanega česna, olivnega olja in limoninega soka. Brez kruha, brez zelenjave – le česen!
Ljubica, ki ga je komaj prenašala
Njegova dolgoletna ljubica Clara Petacci, ki je bila ob njem vse do njegove smrti, je pogosto pripovedovala, da se je Mussolini skoraj fanatično držal svojega prehranskega rituala. Surovi česen naj bi jedel vsak dan, saj je verjel, da mu daje moč, vzdržljivost in celo karizmo voditelja. Petaccijeva pa je kasneje zapisala, da ga je močan vonj po česnu pogosto naredil nevzdržnega. »Ko je pojedel svojo solato iz česna, nisem mogla spati ob njem,« naj bi dejala.
Česen kot »moč naroda«
Mussolini naj bi česen imel tudi za simbol italijanske kmečke moči – preprost, trd in brez nepotrebnih dodatkov, tako kot je želel, da bi bil njegov narod. Toda čeprav je bil česen del tradicionalne italijanske kuhinje, se Italijani običajno izogibajo njegovi surovi obliki v večjih količinah. Mussolinijeva »dietna strast« je zato delovala precej ekscentrično tudi za njegove sodobnike.
Mit ali resnica?
Zgodba o Mussolinijevi »solati iz česna« prihaja iz različnih pričevanj in zapiskov njegove ljubice, potrjujejo pa jo tudi nekateri biografi. Čeprav ni mogoče z gotovostjo trditi, da je bila to njegova vsakodnevna jed, se legenda o diktatorju, ki je s surovim česnom »hranil svojo moč«, ohranja kot eden najbolj nenavadnih detajlov iz njegovega zasebnega življenja.
Česen torej ni bil le začimba njegovega krožnika, temveč – vsaj po njegovem prepričanju – začimba njegove moči.
Novinar
