Rodila se je 14. aprila 1983 v Mariboru, v družini Marije Šauperl, učiteljice in knjižničarke. Odraščala je v Jurovskem Dolu in svojo šolsko pot začela na II. gimnaziji Maribor, kjer je leta 2002 tudi maturirala. Že takrat je pokazala pisateljske ambicije – pisala je za šolski časopis Borec, kjer je bila pod mentorstvom Saša Mikića dve leti glavna urednica, obenem pa je sodelovala v Gledališki šoli Prve gimnazije.
Po maturi se je vpisala na Fakulteto za družbene vede, kjer je diplomirala leta 2016 z nalogo »Trajnostni marketing kot družbeni proces menjave«. Svoj študij je poglobila na Univerzi v Utrechtu, nato pa se leta 2004 preselila v Berlin, od koder je delovala kot svobodna novinarka in pisateljica ter objavljala reportaže, intervjuje in kolumne v številnih slovenskih in nemških medijih.
V Berlinu je prebivala več let, nato pa se je leta 2016 vrnila v Jurovski Dol, prevzela propadajoče posestvo in ga preoblikovala v živahno biodinamično kmetijo. Tam vodi kolektiv Zelena centrala, ki poleti gosti mlade iz vse Evrope z delavnicami o ekologiji, klimatskih spremembah, naravi in preteklosti, pozimi pa živi v Berlinu, kjer kot ustvarjalka načrtuje, kako z delovanjem kmetic povezati urbano in ruralno kulturo.
Literarna pot: od Nebesa v robidah do Po vsej sili živ
-
2007 – izdala je roman Nebesa v robidah, za katerega je bila nominirana za kresnika (2008) in je prejela Nagrado Evropske unije za literaturo (2010). Roman je bil preveden v številne jezike, vključno z italijanščino, angleščino, hrvaščino, in drugimi.
-
2011 – izdala žanrsko neulovljiv projekt Kaki vojaki (roman v rimah in slikah).
-
2014 – objavila esejistično delo Brez zidu: časopisna pripoved o Berlinu in drugih krajih 2004–2014.
-
2016 – izdala knjižico proze Tujčice.
-
2017 – izšel je roman Primerljivi hektarji: pripoved v setvenem koledarju, v katerem opisuje prevzem kmetije, svoj aktivizem v Berlinu in otroštvo. Predstavlja svojo izkušnjo prehoda iz meščanke v kmetico.
-
2024 – izdala esejistični roman Po vsej sili živ, za katerega je prejela Nagrado Prešernovega sklada 2025. Gre za premišljen refleks o prvih sedmih sezonah kmetovanja, klimatskih ekstremih, spopadanju s preteklimi modrostmi in trajnostjo. Ena od recenzij izraža: »Če Nataša Kramberger ne bi obstajala, bi si jo morali izmisliti.«
Med ljubeznijo do zemlje in mestno ustvarjalnostjo
Po letih življenja v Berlinu se je Nataša Kramberger leta 2016 odločila za povratek v domači Jurovski Dol. Sama je priznala, da sprva ni verjela, da bo kdaj postala kmetica, saj na začetku dela na kmetiji ni obvladala. Prelomni trenutek je prišel, ko je ob predstavitvi knjige Primerljivi hektarji spoznala, da je kmetovanje pravzaprav naravno nadaljevanje njenega pisanja – način, kako teorijo, misel in literaturo prenesti v dejanja.
Povratek ni bil lahek, a je bil hkrati priložnost, da sredi razpadajočega posestva ustvari novo zgodbo. Vrnitev na podeželje je pomenil stik z otroškimi spomini, dediščino starih staršev in željo po povezovanju literature z zemljo, trajnostnim življenjem ter glasovi kmetic, ki so v družbi prepogosto preslišani.
Ob spominu na začetek svojega kmetovanja je v intervjuju za Maribor24 povedala: »Prihod nazaj domov ni bil korak nazaj, temveč naprej. Šele čez nekaj let sem to zmogla prepoznati…na samem začetku pa je bil to skok v črno luknjo.« Dodaja, da šteje način bivanja med Berlinom in kmetijo kot privilegij: »V vsakem trenutku lahko pokličemo ljudi na drugem koncu Evrope in se dogovorimo za projekt. To je privilegij sodobnega sveta in velika priložnost podeželja.«
Njeno ustvarjanje poganja občudovanje življenja, ki ga je strnila v besede: »Življenje je vedno veliko bolj neverjetno kot literatura. Zdi se mi, da točno to literatura počne: ona se življenju čudi.«
Pogledi na dela in slog ustvarjanja
Pisanje Nataše Kramberger je hkrati intimno in družbeno angažirano. Njena proza pogosto presega meje žanrov – prepleta pripoved, esej, reportažo, osebno refleksijo in naravoslovno objektivnost. Značilne so bogate metafore, natančna opazovanja narave in občutek za ritem jezika, ki spominja na pripoved ob ognju, kjer se preteklost in sedanjost zlivata v en sam tok zgodbe.
Literarna kritičarka Eva Ule je njen roman Po vsej sili živ opisala kot »razkuštrano pripoved ob ognju«, ki združuje osebne izpovedi, razmišljanja o kmetijstvu, podnebnih spremembah in vlogi skupnosti. Kritičar Kristjan Rakar pa je v Delu poudaril, da Krambergerjeva »ponuja kozarec čistega vina stoletnih ujm« ter opozarja, da brez trajnostnega odnosa do zemlje tudi družba ne bo našla ravnotežja.
Njena besedila ne nagovarjajo le bralca, temveč ga spodbujajo k razmisleku o soodvisnosti človeka in narave, o tem, kaj pomeni živeti med mestom in vasjo, med knjigo in zemljo. Prav to prepletanje osebnega in univerzalnega je tisto, zaradi česar njeno ustvarjanje izstopa in ji daje poseben, samosvoj glas v sodobni slovenski literaturi.
Novinar
