Na indonezijskem otoku Sulavezi so raziskovalci odkrili najmanj 67.800 let star jamski odtis roke. Gre za najstarejšo zanesljivo datirano jamsko poslikavo na svetu, ki na novo postavlja časovnico razvoja človeške umetnosti in simbolnega mišljenja.
Odtis je narejen kot negativ roke. Starodavni umetnik je roko položil na steno jame in okoli nje razpršil pigment. Ko je roko umaknil, je na skali ostal značilen obris. Toda ta primer ni povsem običajen.
Zgodnja domišljija
Posebnost odkritja je v tem, da je bila oblika prstov naknadno preoblikovana. Raziskovalci menijo, da jih je ustvarjalec namenoma zožil in podaljšal, tako da roka deluje skoraj kot krempelj. Takšna transformacija kaže na zavestno estetsko ali simbolno odločitev. Zgodnji ljudje niso le posnemali realnosti, ampak so jo aktivno preoblikovali, kar nakazuje da sta simbolno mišljenje in domišljija, bila že takrat razviti.
Dolgo časa je veljalo prepričanje, da se je umetnost razvila v Evropi pred približno 40.000 leti, kjer najdemo znamenite jamske poslikave iz ledene dobe. Vendar odkritja na Sulaveziju to sliko močno spreminjajo. Najdbe vedno znova potiskajo začetek umetnosti dlje v preteklost in izven Evrope. To pomeni, da ustvarjalnost ni nastala nenadoma na enem mestu, ampak je bila verjetno že zgodaj prisotna kot osnovna lastnost vrste Homo sapiens.
Sledi prvih migracij ljudi
Odkritje ima pomembne posledice za razumevanje selitev zgodnjih ljudi. Sulavezi leži na poti proti starodavni kopenski masi Sahul, ki je povezovala današnjo Avstralijo, Novo Gvinejo in Tasmanijo.
Ker so ljudje na tem območju ustvarjali kompleksno umetnost že pred skoraj 68.000 leti, to podpira teorijo, da so prvi prebivalci Avstralije tja prispeli že pred vsaj 65.000 leti, precej prej, kot so nekateri znanstveniki domnevali. To kaže, da so bili ti zgodnji migranti ne le prilagodljivi, temveč tudi kulturno bogati.
Dolgotrajna tradicija ustvarjanja
Še ena zanimivost je, da jama, kjer je bil odtis najden, ni bila uporabljena le enkrat. Raziskovalci so ugotovili, da so ljudje v njej ustvarjali umetnost še desetine tisoč let kasneje, vse do približno 20.000 let nazaj.
To pomeni, da je bila umetnost v tem okolju stalni del življenja in kulture. Takšna kontinuiteta kaže na prenos znanja in tradicije med generacijami, kar dodatno potrjuje, da so imele simbolne prakse pomembno vlogo v družbenem življenju prazgodovinskih skupnosti.
Junior novinar
