1972 je prva v vrsti predstav gledališke Dodekalogije 1972–1983, ki je nastala v režiji Tomija Janežiča. Celoletni gledališki omnibus dvanajstih predstav preizprašuje osebni in kolektivni spomin goriškega prostora. Gre za transgeneracijsko dokumentarno fikcijo o Novi Gorici kot mestu odraščanja, ki se na nepričakovane načine prepleta z drugimi mesti. Skozi intimne družinske zgodbe odpira teme preizpraševanja meja, družbeno-političnih prelomov, vojne in sprememb, ki zaznamujejo prostor in čas.
1972–1983
Dodekalogija riše kompleksno mrežo življenjskih usod, razpetih med generacijami, kraji in zgodovinskimi prelomi, v katerih so potovanja in selitve stalnica. A hkrati gre tudi za razmislek o gledališču kot takem – o njegovi vlogi, možnostih in pomenu v kontekstu osebnega in kolektivnega spomina. Dodekalogija nastaja v Novi Gorici, Ljubljani, Novem Sadu, Temišvarju, Ivano Frankivsku ter v okviru Ustvarjalnega centra Krušče. Skozi vse leto 2025 bo predstavljena na način, da bo v okviru Evropske prestolnice kulture GO! 2025 Nova Gorica – Gorica, vsak mesec na ogled ena od dvanajstih predstav. Do sedaj so si gledalci že lahko ogledali predstave 1972, 1973, 1974, 1975 in 1976; konec junija bodo premierno predstavili tudi predstavo 1977 v posebnem ambientu novo zgrajenega amfiteatra v Novi Gorici.
Posebna je bila tudi predstava 1976, ki je konec maja potekala v svoji edini premierni izvedbi, v razprodanem avditorju novogoriškega stadiona. Dan se je prelevil v noč nepozabnih spominov na leto, ko je Nova Gorica čutila posledice enega najmočnejših potresov v Posočju in obdobje, ko je svoj prvi razcvet doživljalo novogoriško športno dogajanje.
Let’s Stay Together
Prva v vrsti, podpisana z letnico 1972, je posebna že zato, ker je prva. Kmalu pa preseneti tudi z dejstvom, da je namenjena samo enemu gledalcu naenkrat. Gledališke koncept, ki sicer ni viden prvič, je pa redkeje uporabljen v slovenskem gledališkem prostoru, zato vsekakor vreden posebne naslovitve. Predstava se kot zvočna pripoved s posebnimi svetlobnimi in zvočnimi učinki odvija kar v počitniški prikolici Adria v foajeju novogoriškega gledališča.
Že vstop na prizorišče navda gledalca s posebnimi občutki. Kot da bi potovali s časovno kapsulo in se ustavili v enem izmed hrvaških pomorskih kampov nekje v sredini sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Borovci prekriti s pisanimi lučmi, zares dobro ohranjena stoenka, parkirana tik ob Adriini prikolici, zraven pa ne manjka niti žar in mizica, ujeta v baldahin predprostora počitniške prikolice. Kmalu spoznamo, da bo ta za naslednjo dobro uro prizorišče vrnitve v preteklost. Edino, kar kazi popolno podobo počitniškega raja iz preteklih časov, je gledališki stol, ki je namenjen nam. Maja, ki bi lahko bila naša prijazna soseda iz kampa, mi ponudi še kavo in piškote, ki me bodo spremljali, da bo tudi čutna izkušnja doživljanja obdobja, ko se je na televiziji predvajala nadaljevanka Mestece Peyton, čim bolj popolna.
Kako zaobjeti čas in prostor?
Predstava nas naslovi na več nivojih, spremljamo jo zvočno, čutno, miselno – interaktivno. Pusti vtis, ki je drugačen, močan. Morda ravno zaradi narativa, da kljub temu da nas nagovori na več nivojih in v prvi vrsti naslavlja čase, ki so v preteklosti, torej bi lahko zaradi njih hitro zdrsnili v patetiko ali sentimentalnost, prvoosebnost in neposrednost izkušnje zasidra globoko v srce. Pa čeprav nisi nikoli živel v tistih časih, kaj niti, da bi jim bil blizu, slišal si jih le preko pripovedi »non in nonotov«, sedaj pa so kar naenkrat tukaj, pred teboj, so del tebe. Začutiš, kako so že od nekdaj zapisani v tvojih genih. Morda so te besede zapisane s kančkom sentimenta, tudi zaradi personalne bližine goriških krajev, pa vendar.
V nas dokončno zarežejo detajli, ki so precizni, postavljeni točno na pravo mesto. Kot copati tistega dečka, ki ležijo na eni izmed polic v prikolici – dečka, ki ga je zasul plaz med potresom v Posočju, ali kovanček, ki ga je prejela Anuška, zvoki užitka, ki so sukali prikolico, ko sta Helena in Matija uživala v njej med vročimi poletnimi dnevi. Seveda ne moremo niti mimo Maria, stalnice predstav, ki nas vedno preseneti z zgodbo, ki je morda resnična, ali pa tudi ne …
Saj v resnici niti ni zares važno. Ves čas motrimo spomine, ki so zapisani v prostor in ljudi tega območja. Naš pogled se vmes usmeri tudi v eksterier prostora, ki se nahaja na zunanjem pročelju gledališča, tam prihajamo preko stare telefonske govorilnice v stik z zunanjim svetom. Predstava je izvrstna uvertura v bogato Dodekalogijo, morda je eden izmed njenih boljših delov. Ravno zato, ker ima to čast, da nas vpelje v bogate zgodbe likov, ki jih lahko v še večjih razsežnostih spremljamo tudi v kasnejših predstavah.
Le, Živeti
Predstava nam omogoči prostor lastne intimnosti, raziskovanja in zazrtja vase, kjer ozavestimo lepoto in tragiko življenjskih spominov, ki postanejo trajno zasidrani v nas. Kot odtisi, ki nas zaznamujejo in hkrati mi zaznamujejo njih. Čudovito in boleče je dejstvo, kako zares smo odtisnjeni v prostore, katerih del smo ali smo nekoč bili in kako zelo nas zaznamujejo ljudje in območja, skozi katera smo pluli tekom življenja. Bili smo tukaj, skupaj, živeli smo, minljivost pa nas sili k temu, da nič ni trajno. Je le spomin, ki bo živel, dokler bodo živeli ljudje, ki bodo ohranjali spomine ali jih predajali naprej, da bodo ti živeli dalje.
Soseda Maja me tik pred koncem opozori, da naj le pojem še kakšen piškot, ki mi je ostal na krožniku, kar z veseljem storim. Vonj kave je že v polnosti napolnil prostor. Zastor nad dogajanjem skleneva še s provizorično kamero obscuro – počitnice v sedemdesetih letih so bile zares nekaj posebnega. Ko odhajam iz interierja poletnega vetra in borovcev nazaj v realnost, me tik zraven telefonske govorilnice presenetita še dva mlada srednješolca, ki se zelo brez zadržkov »predajata ljubezni«, pa čeprav v javnosti. Ta smešen prizor, tik po predstavi me asociira na to, da bomo ljudje vedno del mesta, okolja, v katerem živimo. Zapisani v njegov DNK, tako, kot mi vedno nosimo s sabo kraje in čase, ko smo živeli življenje – polno, ljubeče in strastno.
Spomini zapisani nekam v preteklost. Tudi skozi glasbo.
Novinar
