Festival Prestopi vsako leto na zemljevid postavi alternativno mariborsko uprizoritveno umetnost. Sestavljen iz gledaliških kreacij iz bližnjih in tudi malo bolj oddaljenih krajev, ki jih izberejo po preprostem ključu: edini kriterij je kvaliteta. 7. edicija je v svojem repertoarju ponudila tudi že četrti del epopeje Heroja, tokrat s številko 4.0 in podnaslovom Business as Usual, ki je »posesala kri gledališču«.
Mariborski Prestopi
7. Mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti Prestopi je v Mariboru potekal med 16. in 23. majem. Ni imel »niti rdeče niti, niti kuratorskega podpisa, niti enotne teme«. Predstave so bile izbrane po preprostem ključu: edini kriterij je bil kvaliteta. V osmih dneh se je zvrstila bera predstav, ki so bile fascinantne, srčne, politične, smešne, duhovite, zabavne, pronicljive, pogosto tudi kritične …
La Lettera (Pismo) je recimo legendarna klovnovska predstava, Oratoria pa majhna neodvisna bolgarska produkcija. Cure (Punce) so reško spogledovanje z angažiranim gledališčem, Maze (Blodnjak) je rimsko senčno življenjsko popotovanje. Slovenska transverzala ljubi Slovenijo, Heroj 4.0 – Business as Usual sesa kri gledališču. What to do in a Puppet Emergency (Osnove oživljanja lutke) je predavanje, ki je predstava. Umetnost je omara nam na široko odpira vrata poezije in Harms je kriv!, ne diha s pljuči, ampak z mehom in to ne enim.
Business as Usual
Že vrsto let je minilo, odkar sem si v domačem novogoriškem gledališču ogledala drugi del gledališkega cikla s podpisom Uroša Kaurina in Vita Weisa Heroj 2.0. Že takrat sta me presunila s svojo prezenco, ranljivostjo, taktnim občutkom za gledališki prostor in čas. Res je, da je šlo za eno izmed mojih prvih zares »off the record« predstav, z alternativno začetnico, ki sem jih gledala na začetku srednje šole, pa vendar. Moja pričakovanja so bila tudi pred ogledom novega poglavja zgodbe velika.
Kaj še lahko ponudita? Če smo že navajeni njune golote, razkrivanja igralskega poklica in človeškega bistva do obisti? Odgovor je nekaj, kar velikokrat umanjka v današnjem togem svetu norenja, stalnega hitenja in nečimrnosti – zabavo. Če se sprašujete, ali sta šla tudi tokrat »do konca«, sta, vendar na toliko drugačnih načinov, kot je le golota sama. Vedno znova uspeta presenetiti in navdušiti, ali z grotesknostjo, ali minimalizmom – nepredvidljivostjo v polni besedi. Vsi smo čakali in se tudi uvodoma hudomušno spraševali, ali bosta popolnoma gola že v prvem prizoru, in spet sta nas uspela prelisičiti.
»Čas je denar, denarja pa ne trošimo!«
Vedno znova presune, kako sta v svojih igralskih kreacijah zmožna toliko premišljene interakcije s publiko, ki ne deluje posiljeno ali togo, prej nasprotno. Vnesena je z veliko mero prefinjenosti. Celotna predstava je bila grajena na osrednji zgodbi njunega dogajanja, si se je raztezalo vse od mehiških telenovel, do (nesodelujočih) obiskovalcev gledališča, romunskih vampirjev, baletnih plesalcev z napako in »tehno šlagerjev« s kakšne obletnice mature. V ozadju pa sta nam ponudila vpogled »izza zavese«. S svojimi komentarji dogajanja na odru, kot, če bi se pogovarjala po predstavi v garderobi, sta prenesla pisane didaskalije, izgovorjene na glas, v živo podobe. Ko je že na trenutke delovalo, da je vsega preveč, te prešine, da je bera ravno pravšnja – na mestu postavljena.
K temu je veliko pripomoglo tudi okolje same postavitve. Dvorana GT22 je zares premišljen prostor za postavitev odrskih uprizoritev, ki so morda nekoliko nekonvencionalne, robustne v svoji formi in postavitvi. Tudi tokrat se je samo od sebe ponudilo kot dovolj golo in nepopisano okolje, kamor sta lahko ustvarjalca spretno nalagala svoje ideje. GT22 bi lahko označili kar za biser Maribora, ki ti hitro preraste k srcu, kot domača dnevna soba, kjer se lahko počutiš sproščeno, preprosto lepo.
Zabava se lahko začne
Spretno postavljen dramaturški zasuk je poudaril tudi zvočne dodatke in premišljeno postavljeno svetlobno kuliso. Hvalospev resnicam in življenju se pač ne more zaključiti drugače kot z zabavo in se ni niti v tem primeru. Po kameleonski izmenjavi različnih likov, ki smo jih pri Kaurinu in Weisu že vajeni, je sledilo rojstnodnevno praznovanje, najprej tisto bolj »gledališko«, z vrečo kokic, potem pa pravo. S torto, ugaslimi lučmi, pivom. Ker kaj drugače je gledališče, kot praznovanje življenjskih resnic in razkrivanje zamaskiranih duš. Bravo, heroji!
Novinar
