Danes jo poznamo kot eno najbolj prepoznavnih stavb na svetu – simbol Avstralije, arhitekturni čudež in kulturni hram. A Sidneyjska operna hiša ima za svojo veličastno podobo tudi manj znano, temačno preteklost.
Pod svetlečo lupino njenih ikoničnih jader se skriva zgodba polna konfliktov, izdaje, političnih spletk in celo tragedije. Pot do njenega nastanka ni bila enostavna – bila je boleča, draga in uničujoča za mnoge, ki so si jo najbolj želeli ustvariti.
Revolucionarna vizija in politični odpor
Zamisel o operni hiši se je rodila z vizijo, ki je presegala takratno razumevanje arhitekture in urbanega prostora. A ko je na mednarodnem natečaju zmagal danski arhitekt Jørn Utzon s svojim drznim in revolucionarnim načrtom, so številni dvomili v izvedljivost projekta. Kljub začetnemu navdušenju je kmalu postalo jasno, da tehnični izzivi močno presegajo takratne gradbene zmogljivosti.
Konstrukcija strešnih školjk, po katerih je stavba danes prepoznavna, se je izkazala za izjemno zapleteno, kar je povzročilo zamude, nesoglasja in naraščajoče stroške. Vlada, ki je projekt sprva podprla, je kmalu izgubila potrpljenje. Politični pritiski in nasprotovanja so privedli do enega najbolj kontroverznih trenutkov v zgodovini arhitekture: leta 1966 je Jørn Utzon pod prisilo odstopil, preden je lahko svoj življenjski projekt dokončal.
Loterija, ki se je končala z umorom
Utzonov odstop je bil za mnoge tragičen, a prava človeška tragedija se je zgodila v ozadju. Da bi financirali ogromne stroške gradnje, je nova vlada uvedla posebno loterijo, s katero so zbrali milijone. A ena od teh loterij je povzročila šokantno kriminalno zgodbo, ki je pretresla državo: leta 1960 so ugrabili osemletnega dečka Graemea Thorna, potem ko so njegovi starši v loteriji, namenjeni prav operni hiši, zadeli glavni dobitek. Deček je bil kmalu najden mrtev.
To je bil prvi primer ugrabitev zaradi finančnega motiva v sodobni Avstraliji, ki je povzročil nacionalni pretres in trajne spremembe v zakonodaji. Ljudje so začeli drugače gledati na projekt, ki je bil sprva simbol napredka in povezanosti – postal pa je simbol izgube in človeške cene, ki jo je zahtevala arhitekturna ambicija.
Utzon izrinjen, a nikoli pozabljen
Gradnja operne hiše je trajala kar 14 let, mnogo dlje, kot je bilo sprva načrtovano. Utzon nikoli več ni stopil v Avstralijo, niti ni osebno videl dokončane zgradbe. Ironično je, da so mu šele desetletja kasneje priznali njegov prispevek in mu posthumno posvetili dele stavbe, ki so jih pozneje rekonstruirali po njegovih načrtih. A za mnoge je to prišlo prepozno – takrat, ko je bila rana že globoko vrezana v arhitekturno in kulturno tkivo naroda.
Zgrajena na zemlji z duhovnim pomenom
Danes se operna hiša na Bennelong Pointu dviga nad mestom kot mojstrovina oblik in svetlobe. A teren, na katerem stoji, ima tudi svojo zgodovino. Gre za kraj, ki ima za aboriginsko skupnost Gadigal poseben duhovni pomen. V času kolonializma je to območje postalo kraj, kjer so prvotni prebivalci izgubili povezavo s svojo zemljo – s prostorom, ki je bil zanje svet.
Dolga desetletja je bil ta pomen prezrt in utišan v zgodovinskem spominu mesta. Šele v zadnjih letih se je Sidneyska opera začela bolj aktivno vključevati v spoštovanje in promocijo aboriginske umetnosti ter priznanje zgodovinskih krivic. Programi, kot je Badu Gili, na katerih se zvečer na strehe stavbe projicirajo dela avtohtonih umetnikov, predstavljajo poskus sprave s preteklostjo – a ta proces je počasen in pogosto le simboličen.
Simbol lepote, zgrajen na bolečini
Sidneyska opera je danes arhitekturni čudež, a pod njo ostajajo razpoke. Njena zgodovina je opomin, da velike ideje pogosto spremljajo velike žrtve. Stavba, ki naj bi združevala, je prej razdvajala. In čeprav jo danes občudujemo, ne smemo pozabiti, da je njen nastanek prežet z bolečino, izgubo in nepopravljivimi krivicami. Tako kot številni kulturni spomeniki po svetu nosi v sebi zgodbe, ki niso vedno svetle – a prav zato jih moramo poznati.
Novinar
