Ko človek pomisli na prvo svetovno vojno, so prve asociacije gotovo jarki, topovi in strašansko prelivanje krvi. Bolj malo ljudi pa razmišlja o tem, kaj se je dogajalo za fronto. Še manj pa jih razmišlja o tem, kaj se je dogajalo v umetnosti. Umetnost pa je z vojno še kako povezana. Žal ji je velikokrat tudi edina protiutež, ki v nas ljudeh v težkih časih ohranja človečnost.
Danes vam želim prvo svetovno vojno predstaviti skozi oči britanske slikarke Evelyn De Morgan in njene hudo spregledane in podcenjene mojstrovine Death of the Dragon (Smrt zmaja). Preden pa se podamo v analizo slike, si v srca zasidrajte tole enostavno premiso: za trenutek pozabite na resničnost in empirični svet okoli nas. Predstavljajte si, da se svet med vojno spremeni v pravljico ali celo nekaj duhovnega. Namesto vitezov imamo narode, ki bijejo krvave bitke, in namesto zmajev imamo prave pošasti: topove, plin, strah in pohlep.
Simbol zmaja; od svetega Jurija do krvavih jarkov
V zahodni umetnosti je zmaj od nekdaj simboliziral zlo, pohlep ali kaos. Najbolj znana je zgodba o svetem Juriju, ki ubije zmaja in reši nedolžno deklico. Jurij je junak, predstavnik vere, Božjega in pravičnega. Zmaj pa je demonska grožnja, ki jo je treba izkoreniniti.
De Morgan je to starodavno simboliko vzela in jo nekoliko obrnila. V Death of the Dragon ni nobenega viteza na konju. Protagonist slike je angelsko bitje.
Neoboroženo, a hkrati izjemno močno. Namesto meča ima le svojo držo, svetlobo in notranjo moč. In zmaj? Še vedno je strašljiv, še vedno peklenski in velik, a zdaj ni več fantazijska pošast.
Slikarki je uspelo zmaja in bitko z njim prestaviti na nekoliko višjo raven. Hkrati predstavlja nekaj nepredstavljivo duhovnega, saj je v ospredju slike angel in slika sama spominja na biblijske prizore iz Razodetja. Istočasno pa je vse to zelo zemeljsko in nam blizu. Zmaj je kljub svoji strašni podobi nekoliko zreduciran v malo večjega plazilca. Predstavlja vojno samo. Predstavlja vse, kar je kruto, nesmiselno in človeškemu duhu sovražno.
Slika, ki jo moramo gledati z dušo
Barvna paleta slike je po mojem mnenju izjemna. De Morgan je zelo dobro vedela, kako z različnimi odtenki barv v nas prebuditi točno določena čustva. Zmaj (oziroma zmaji) je pobarvan z zelenimi, rdečimi in črnimi odtenki – simboli nevarnosti, strahu in smrti. Angelska figura sveti v zlatih tonih, kot da prihaja iz drugega sveta. Svetloba, ki jo obdaja, ni le fizična, je duhovna. To je zelo zanimiv kontrast, ki je, vsaj po mojem mnenju, spet zelo biblijski in morda tudi vas nekoliko spominja na dela renesančnih mojstrov. Dolgo časa sem razmišljal, na katero kompozicijo barv me spominja ta slika. In sem prišel do odgovora. Gre za mešanico renesančnih mojstrov, predvsem Giovannija da Modene in Michelangela.
Oba slikarja sta znana po svojih svetopisemskih prizorih. Da Modena je v baziliki svetega Petronija v Bologni uprizoril pekel, ki kompozicijsko nekoliko spominja na de Morganine čudovite slike. Michelangelo pa ji je posodil barvno paleto. Tako je nastala krasna in zelo močna mešanica, za katero se zdi, da ni s tega sveta. Na kratko omenimo še ozadje slike. Je mirna, kamnita pokrajina, ki ustvarja kontrast med tišino sveta in notranjim bojem, ki se je pravkar odvijal. Ni sledi uničenja. Prav nasprotno, okolica deluje skoraj nadzemeljsko. Kot bi bila ta bitka nekaj večnega, arhetipskega in ne del človeške zgodovine, ampak človeške duše.
Sliko ste videli, kaj pa sedaj?
Morda si sliko videl, jo podrobno pregledal. Morda celo prebral moj opis. Ampak se za trenutek še malo ustavi. Ne gledaš tihožitja, ki je sicer lahko kompozicijsko, barvno in tehnično odlična slika, ampak redko nosi globlje sporočilo. Gledaš nekaj višjega. Gledaš skoraj 110 let staro sliko, ki pa je danes bolj aktualna kot kadarkoli. Gledaš tih a skoraj oglušujoč protest vojni. Slika je nastala med vojno, ki naj bi končala vse vojne, a zgodovina, ki je najboljša učiteljica, nas redko kaj nauči in tudi danes v svetu divjajo vse hujši konflikti.
Slika sporoča nekaj preprostega, a močnega: nasilja se ne premaga z več nasilja. Prava zmaga pride iz poguma, ki ne uniči, ampak zdravi. Ni treba, da nosimo meč, da bi bili junaki. Včasih je dovolj že, da se postavite za tisto, kar je prav, tudi če je to najtežje.
Novinar
