Srbska umetnica Marina Abramović, ena najvplivnejših in najbolj drznih osebnosti sodobne umetnosti, že desetletja premika meje tega, kaj umetnost je – in kaj sme biti. Njena dela so pogosto provokativna, telesna in čustveno izčrpavajoča, pogosto pa gledalca postavijo v nelagoden, a pomemben položaj soudeleženca.
V enem svojih najbolj kontroverznih performansov je Abramovićeva v javnem muzeju doživela devet orgazmov, a kot je razkrila v nedavnem intervjuju, je bila ta izkušnja zanjo vse prej kot ekstatična – opisala jo je celo kot »grozno«.
Odmeven performans, ki je presegel tabuje
Leta 2005 je Abramovićeva v Guggenheimovem muzeju v New Yorku poustvarila delo »Seedbed« ameriškega umetnika Vita Acconcija, v katerem je ta osem ur na dan masturbiral pod odrom galerije in hkrati razmišljal o obiskovalcih nad sabo. Marina je temu konceptu dodala svojo, žensko perspektivo – z vso intenzivnostjo, predanostjo in ranljivostjo, ki je značilna za njeno umetniško prakso.
»Javno doživljati orgazme, biti vzburjena zaradi obiskovalcev nad mano – to res ni lahko, to vam povem!« je povedala Abramovićeva v intervjuju za New York Art. »Končala sem z devetimi orgazmi. Za naslednji del je bilo grozno – bila sem tako izčrpana!«
Performans je bil izveden brez neposredne vizualne izpostavljenosti – obiskovalci so slišali le njen glas, medtem ko je umetnica več ur ležala pod odrom in se s popolno osredotočenostjo posvečala umetniškemu dejanju. S tem je želela tematizirati telo kot prostor duhovne in čutne izkušnje, ne pa le objekt pogleda. V pogovoru za Youtube kanal Fashion Neurosis je umetnica poudarila, kako fizično zahtevna je bila ta izkušnja: »Delo je zahtevalo osemurno masturbacijo pod odrom, publika pa je lahko slišala le moj glas. Jemljem te stvari resno, zato je bilo zapleteno – več kot pet orgazmov in naslednji dan sem morala nastopiti drugje. Bila sem izčrpana.«
Abramovićeva: življenje, umetnost in ženska energija
Marina Abramović se je rodila leta 1946 v Beogradu in je v več kot petdesetih letih ustvarjanja postala sinonim za radikalni performans, pogosto na meji fizične in psihične vzdržljivosti. Znan je njen legendarni performans »Rhythm 0« iz leta 1974, ko je občinstvu dovolila, da šest ur z njenim telesom naredi, kar želi – na voljo so imeli 72 predmetov, med njimi tudi nož in nabito pištolo. Vztrajala je do konca, pripravljena, kot je večkrat dejala, »umreti za umetnost«.
Dela Marine Abramović pogosto izzovejo vprašanja: Ali je to umetnost? Kje je meja med telesnostjo in provokacijo? Kaj pomeni biti prisoten – z umom in telesom – v trenutku? Njena dela so lahko naravnost bizarna, zato njena kontroverzna umetnost zagotovo ni za vsakega gledalca.
Novinar
