Po spanju v puščavi sva se najprej odpeljala do mesta Aqaba, kjer se nahaja Rdeče morje. Tam sva se ustavila na kavi s kardamomom in falaflu, nato pa sva pot nadaljevala ob zahodni jordanski meji vse do Mrtvega morja. Po dolgi vožnji sva si pred prihodom v Madabo želela osvežitve, a je dostop do Mrtvega morja precej težji kot bi si mislila. Plaže se večinoma nahajajo v sklopu dragih letovišč, ki dostop do morja ponujajo zgolj svojim hotelskim gostom. Izven teh območij je dostop do morja skorajda nemogoč, saj je klif res strm. Večer v hotelu sva zato namenila raziskovanju po spletnih forumih in blogih o tem, kako in kje se sploh lahko prebijeva do Mrtvega morja in zastonj okopava.
Na najino srečo naslednji dan nisva bila edina, ki sva s počasno vožnjo skozi avto opazovala okolico in ocenjevala, kje bi se lahko spustila do morja. Skupina evropskih turistk je imela s sabo tudi arabsko govorečega turista, ki se je s policijsko postajo ob cesti uspel dogovoriti, da smo lahko prečkali ograjo, se spustili po kupu odpadkov in se namočili v Mrtvem morju. Kako nora izkušnja! Tiste fotografije s knjigo v rokah med lebdenjem v morju so še kako pristne! Pravzaprav je plavanje skorajda nemogoče, saj z rokami zamahuješ predvsem po zraku. Držijo pa tudi priporočila o nujnosti upoštevanja časa kopanja, saj te po več kot 10-15 minutah lahko prične peči koža. Na srečo se na hribu na vrhu klifa nahaja nekaj naravnih vrelcev s toplo sladko mineralno vodo, ki so se v Mrtvo morje zlivali v naši bližini.
Zadnja postojanka: Madaba
Madaba je mesto, kjer so prebivalci ponosni na prisotnost dveh različnih ver – krščanske ortodoksne in muslimanske. Tukaj sva glede na celotno potovanje videla največ odkritih žensk in mesto je v marsičem spominjalo na bolj evropska mesta. Pred odhodom na letališče sva se še zadnjič zazrla v pokrajino prekrito s plastičnimi vrečkami in komaj čakala na domačo prho.
Novinar
