V Mednarodnem grafičnem likovnem centru se je 8. 3. 2024 otvorila razstava Zmaga Jeraja z naslovom Z visokim korakom prestopim okensko polico. Razstavo si je možno ogledati vse do 16. junija 2024.
Poleg galerijskega dela si obiskovalci lahko odpočijejo v Skritem vrtu, ki obsega Senzorno-meditativno sobo in individualno delavnico, kjer lahko ustvarijo svoje umetniško delo.
Zmago Jeraj (1937 – 2015) je bil človek mnogih interesov. Deloval je na številnih umetniških področjih, od grafike in slikarstva, pa vse do filma in fotografije. Zanimal se je tudi za literaturo poljskega pisatelja in umetnika Bruna Schulza.
Leta 1973 je Jeraj v Beogradu v knjigi poljskega leposlovja odkril Schulzeve zgodbe in jih iz radovednosti prebral. Eno leto kasneje je ustvaril serijo ilustracij na podlagi zgodbe Sanatorij pod peščeno uro. Jeraja je Schulzevo pisanje navduševalo predvsem zaradi njegovega ilustrativnega izražanja in metaforično sanjskega opisovanja prostorov, saj je bil prav prostor tisti, s čimer se je Zmago Jeraj največ ukvarjal.
Namen te razstave je z določenimi elementi simbolično povezati Jeraja in Schulza. Zato je njen naslov iz odlomka Julijske noči, ene od Schulzevih zgodb: Z visokim korakom prestopim okensko polico.
Izbrane slike, risbe in grafike so iz Jerajeve zgodnje zrele faze v poznih šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V tem obdobju je Jeraj samozavestno in strokovno raziskoval odnos in prehod med notranjim in zunanjim prostorom, zaprtim in odprtim okoljem.
Jerajeve urbane krajine opredeljuje minimalizem uporabljenih sredstev, ki jih umetnik spretno uporablja za ustvarjanje želenega razpoloženja in vzdušja. Perspektivične podobe v ospredju se prepletajo z enobarvnimi ploskvami, ki prostorski učinek na slikah ukinjajo.
Posebnosti postavitve na razstavi
Jeraj je v intervjuju z Andrejem Brumnom Čopom, razkril, da bi si nekoč želel svoje slike razstavljati v prostoru, ki ni prevelik ali preveč svetel, kjer jih lahko odkrijejo le tisti, ki jih poiščejo. Svoje slike si je želel videti razstavljene brez okvirjev ali z maksimalističnimi okvirji.
Nekonvencionalna osvetlitev in uporaba prostora v postavitvi odražata Jerajevo željo po odmiku od tradicionalnih načinov razstavljanja likovne umetnosti.
Postavitev razstave je oblikovala Toni Soprano Meneglejte, intermedijska umetnica iz Maribora. Na razstavi je uporabljeno pohištvo iz 60. in 70. let. Za osvetlitev umetniških del so uporabljene svetilke in reflektorji, v dveh sobah celo projektor.
Prostori galerije se zaradi uporabe stolov, miz, omaric in ostalega pohištva, spremenijo v scensko prostorsko predstavitev Jerajevih dvodimenzionalnih del. To ustvari gledališki in filmski učinek, kar je v skladu z Jerajevimi bogatimi izkušnjami na področju scenografskega dela. Ko stojimo v galeriji, se nam skoraj zdi, da smo v eni od Jerajevih upodobljenih sob.
Ta pristop razstavljanja obiskovalcu izboljša izkušnjo razstave, saj nam omogoča, da se potopimo v Jerajev svet. Poleg tega uporaba scenografskih elementov doda razstavi plast globine in kompleksnosti, kar bo verjetno všeč širokemu krogu občinstva.
Glavna tema Jerajevih del
Prva izmed posebnosti v Jerajevi umetnosti je, da večina njegovih del nima naslova. To omogoča posamezniku svobodno lastno interpretacijo vseh umetnin.
Izjemnega pomena je tudi barvna lestvica, ki sega od nasičenih do fluorescentnih, in jo umetnik učinkovito uporabi. Zaradi osvetlitve se nam zdi, da barve skačejo ven iz slik in nas napadajo.
Jeraj se v svojih delih osredotoča na upodabljanje (post) apokaliptičnih prizorov z ekološkimi poudarki. Prizori se sprva odvijajo v delno ohranjenih stavbah, vendar se kmalu spremenijo v grozeče, katastrofalne pokrajine, kjer so od človeškega in naravnega sveta ostali le še sledovi, kot so ruševine drevesna debla, rokavice ali smeti. Ta pristop kaže Jerajevo usposobljenost in strokovno znanje pri ustvarjanju živih in udarnih podob, ki poudarjajo krhkost našega okolja in posledice njegovega zanemarjanja. Pokrajine na njegovih slikah so prekrite s sajami, pepelom, magmo in z drugimi čudnimi elementi, ki ne vemo, kaj naj bi bili.
V Jerajevih delih so pogosto upodobljene ograje, ki jih prekinjajo prehodi in odprtine. Kot gledalce nas prehodi pogosto vodijo do določenega cilja. Vendar nas v tem primeru odprtine vodijo le v črnino, kar še poveča tesnobni občutek, ki ga podobe vzbujajo. Iz nas njegove slike izvlečejo zmedo in osamljenost, saj praznina ne ponuja nobenih odgovorov. Večina slik je naslikanih s perspektivo, kjer se mi kot gledalci nahajamo v razpadajočih stavbah in gledamo ven v gore, gozd ali prazno črnino, ki bi jo lahko poistovetili z ogromnostjo vesolja.
Razstava je zelo unikatna, saj po navadi vidimo slike v galerijah obešene na belo steno z osvetlitvijo bele svetlobe in brez kakršnega koli pohištva. Ta posebna postavitev nam omogoča potopitev v dela z vsemi našimi čuti. Verjamem, da razstava Zmaga Jeraja ni za vsakogar, vendar če vas ni strah temačnosti, vam ne bo žal, da ste jo obiskali.
