Nova raziskava razkriva, da so ljudje na obalah Biskajskega zaliva že pred 20.000 leti izdelovali orodja iz kitovih kosti, kar ponuja izjemno pomemben vpogled v zgodnjo uporabo morskih sesalcev ter življenje prazgodovinskih obalnih skupnosti. Pomen odkritja presega zgolj kulturno zgodovino, odkriva namreč tudi ekološke razmere tistega časa.
Prvi dokazi o uporabi kitovih kosti v prazgodovinski tehnologiji
Raziskovalna ekipa pod vodstvom Jean-Marca Pétillona in Kristine McGrath je analizirala več kot 170 kostnih predmetov iz dveh arheoloških najdišč v Baskiji: območja ob obali Biskajskega zaliva in jame Santa Catalina. Z uporabo metode ZooMS (Zooarchaeology by Mass Spectrometry) in radiokarbonskega datiranja so določili izvorne vrste – med njimi sinjega kita, kita glavača, kita grbavca in sivega kita. Vsi so še danes prisotni v svetovnih oceanih, vendar ne nujno več v Atlantskem okolju, kjer so jih našli.
»Gre za ene najzgodnejših dokazov v zgodovini, ki kažejo na človeško uporabo kitovih kosti – torej pasivno izkoriščanje trupel kitov, naplavljenih na obalo,« je pojasnil Jean-Marc Pétillon. Ta praksa ni vključevala aktivnega lova, temveč kaže na oportunistično rabo, kar odpira razpravo o prvih oblikah pomorskega znanja in obalnega zbiralništva.
Študija je bila objavljena v reviji Nature Communications, in je prvič s takšno natančnostjo potrdila, da so paleolitske skupine zbirale in uporabljale ostanke velikih kitov, ki so poginili naravno in naplavili na obalo. Poleg vpogleda v tehnološke zmožnosti prazgodovinskih ljudi raziskava odpira vrata razumevanju človekovega odnosa z morjem in s tem povezanimi naravnimi viri.
Spremembe v vedenju kitov
Kemijska analiza fosilnih kosti je razkrila tudi drugačne prehranske navade starodavnih kitov v primerjavi z današnjimi. To lahko kaže na bistvene spremembe v morskih ekosistemih skozi tisočletja. Ekologinja McGrath je dejala: »Te kemične sledi nam povedo, da so se razmerja v prehranjevalnih verigah in vedenjske strategije teh živali spreminjale, kar nam daje neposreden vpogled v dinamiko oceanskih habitatov ledene dobe.«
Odkritje ima širše implikacije tudi za razumevanje prilagajanja človeških skupnosti na ekstremne razmere zadnje ledene dobe. Preučevanje uporabe kitovih kosti kaže na inovativnost teh skupin, ki so znala izkoristiti tudi občasne vire, ki jih je ponujalo morje.
Dopolnilne ugotovitve in širši kontekst zgodnjega človekovega odnosa do morja
To ni edina regija, kjer se pojavljajo zgodnji dokazi o človekovi uporabi morskih virov. Podobne najdbe so bile zabeležene tudi na Japonskem in v Severni Ameriki, vendar so običajno mlajše in pogosto vezane na kulturo lova. V primeru Biskajskega zaliva pa gre za izjemno redke primere pasivne izrabe trupel, ki so lahko služili kot prehranski, tehnični in simbolni vir.
Raziskovalci poudarjajo, da je dokumentiranje teh praks pomembno ne le za rekonstrukcijo preteklosti, temveč tudi za razumevanje dolgoročnih interakcij med človekom in morskim okoljem. V luči sodobne ekološke krize se lahko tudi iz teh oddaljenih epizod naučimo, kako lahko človeške skupnosti sobivajo z velikimi morskimi sesalci.
Pomen odkritja za sodobno znanost in ohranjanje morskega okolja
Odkritje odpira številna nova raziskovalna vprašanja – denimo, kako pogosto in v kakšnem obsegu so paleolitske skupnosti uporabljale kitove ostanke, ter ali so to vedenje prenašale skozi generacije kot del kulturne dediščine. »Ugotovitve kažejo na presenetljivo prefinjeno razumevanje naravnega okolja, ki so ga imeli naši predniki,« dodaja McGrathova.
Zanimivo je tudi, da nekateri orodji iz kitovih kosti po obliki spominjajo na sodobne ribiške pripomočke, kar bi lahko kazalo na začetke zgodnjega pomorskega znanja. S študijo so raziskovalci objavili sliko o preteklosti in izjemno prispevali tudi k bolj celovitemu razumevanju trajnostne rabe naravnih virov.
Novinar
