Vojaško-redarstvena operacija Nevihta (Oluja), izvedena v začetku avgusta 1995, je bila ena najodločilnejših potez v vojni za hrvaško neodvisnost. Z njo je Hrvaška v vsega štirih dneh spremenila potek konflikta, ki je trajal od leta 1991, in obnovila nadzor nad večino svojega mednarodno priznanega ozemlja.
Čeprav se v javnem spominu pogosto omenja predvsem kot simbol vojaške zmage in nacionalnega ponosa, so bile njene posledice izjemno široke. Oluja ni prinesla samo vojaške in politične zmage, temveč tudi humanitarne, gospodarske in demografske izzive.
Odločilna prelomnica v vojaškem smislu
V vojaškem smislu je Nevihta pomenila prelomno točko. Več kot 130.000 pripadnikov hrvaške vojske, policije ter pripadnikov Hvaškega obrambnega sveta (HVO) je v natančno usklajeni akciji zavzelo približno 10.400 kvadratnih kilometrov ozemlja, ki je bilo pod nadzorom samooklicane Republike Srbske Krajine (RSK).
Le dan po začetku operacije je padel Knin, simbolno in strateško središče RSK, kar je imelo izjemen psihološki vpliv na obe strani. Srbske enote so se začele umikati proti Bosni in Hercegovini, kar je sprostilo pot nadaljnjim vojaškim akcijam na tem območju.
Operacija je imela tudi regionalni učinek. Porušila je obrambno linijo, ki je več let ohranjala status quo, in pospešila razvoj dogodkov v Bosni in Hercegovini. Skupne ofenzive hrvaških in bošnjaških sil so v naslednjih tednih močno oslabile vojsko srbskih separatistov, kar je pripeljalo do mirovnih pogajanj v Daytonu.
Kako je Nevihta vplivala na politiko?
Z vidika notranje politike je Nevihta močno okrepila pozicijo takratnega predsednika Franja Tuđmana in njegove stranke HDZ. To posledico hrvaški politični parket po mojem mnenju čuti še danes, saj je HDZ (z nekaj izjemami) že 30 let z naskokom najuspešnejša stranka. Uspeh operacije je povečal nacionalno enotnost in utrdil podobo oblasti kot braniteljev neodvisnosti.
Na mednarodnem odru je Hrvaška po operaciji pridobila podobo države, ki je sposobna ubraniti svojo ozemeljsko celovitost in učinkovito voditi kompleksne vojaške operacije. Čeprav so nekatere države in nevladne organizacije opozarjale na humanitarne posledice, so ključne zahodne sile, zlasti ZDA, v operaciji videle nujen korak k stabilizaciji regije. Diplomatsko gledano je Nevihta odprla vrata Daytonskim pogajanjem, kjer je Hrvaška nastopila kot ena od ključnih pogajalskih strani in partnerka Zahoda.
Žal so bile posledice tudi humanitarne
Najbolj občutljiv del dediščine Nevihte so humanitarne posledice. Med operacijo in neposredno po njej je območje zapustil velik del srbske manjšine na Hrvaškem. Po ocenah mednarodnih organizacij med 150.000 in 200.000 ljudi.
Hrvaška stran poudarja, da je večina prebivalcev odšla po ukazih in priporočilih vodstva t. i. RSK, ki je organiziralo evakuacijo v pričakovanju povratka z vojaško pomočjo iz Srbije. Srbska stran pa trdi, da je šlo za prisilni izgon. Resnica verjetno leži nekje vmes.
Po operaciji so bili zabeleženi tudi primeri ropov, požigov in ubojev na osvobojenih območjih. Ti primeri so bili predmet preiskav in sodnih postopkov, nekateri storilci so bili obsojeni. Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) je obtožilo hrvaška generala Anteja Gotovino in Mladena Markača, a sta bila leta 2012 oproščena, saj sodišče ni našlo dokazov, da bi bil prisilni izgon del državnega načrta.
Se posledice čutijo še danes?
Poleg tega, da je Nevihta še danes predmet napetosti med Hrvaško in Srbijo, so 30 let kasneje verjetno najbolj opazne demografske posledice. Srbska skupnost se je močno zmanjšala, številna naselja so ostala brez večine predvojnih prebivalcev.
Hrvaška je vzpostavila programe za povratek beguncev, tako Hrvatov, ki so bili izgnani leta 1991, kot Srbov, ki so zapustili območje po Oluji. Proces je bil kompleksen. Poškodovane hiše, pomanjkanje delovnih mest in politične napetosti so marsikoga odvrnile od vrnitve. V naslednjih desetletjih so nekatera območja ostala demografsko osiromašena, zlasti v ruralnih delih Like, Korduna in Banovine.
Novinar
