Velikokrat gledanje televizije enačimo z »gnitjem« možganov oziroma dejavnostjo, ki na naše možgane vpliva negativno. To morda do neke mere res drži, saj tudi nove raziskave kažejo, da ima lahko dolgotrajno gledanje televizije pomembne posledice za zdravje naših možganov.
Nedavna študija je namreč pokazala, da so imeli odrasli, ki so v svojih srednjih letih oziroma v obdobju odraščanja zelo pogosto gledali televizijo, kasneje manjši volumen možganskih predelov, povezanih s spominom. Prav tako so imeli zmanjšan volumen čelnega in zatilnega režnja ter več poškodb možganske bele snovi. Vse to so spremembe, ki so povezane s staranjem, tveganjem za možgansko kap, kognitivnim upadom in demenco.
V zadnjih letih so se številne raziskave osredotočale predvsem na to, koliko ljudje sedijo, ugotovitve pa kažejo, da bi morali biti pozorni tudi na to, kaj med sedenjem počnejo. Druge oblike sedečega vedenja namreč niso bile povezane z enakimi vzorci delovanja možganov, kar nakazuje, da je vrsta dejavnosti, ki jo človek izvaja med sedenjem, morda pomembnejša, kot so doslej domnevali raziskovalci. Gledanje televizije je pogosto čas, ko možgane nekoliko »izklopimo« in se prepustimo pogosto zabavnim, včasih pa tudi nesmiselnim vsebinam. Ravno to pa lahko negativno vpliva na naše možgane.
Potek in rezultati raziskave
Raziskovalna ekipa je preučila podatke približno 1700 odraslih s povprečno starostjo 53 let. Udeleženci so s pomočjo lestvice, ki je segala od »nikoli/redko« do »zelo pogosto«, poročali o tem, kako pogosto v prostem času gledajo televizijo.
Več kot 20 let pozneje so udeleženci opravili slikanje možganov z magnetno resonanco (MRI). V primerjavi z ljudmi, ki so navedli, da televizijo gledajo »nikoli« ali »redko«, so tisti, ki so poročali o »zelo pogostem« gledanju, kazali obsežne strukturne razlike v celotnih možganih.
Posamezniki, ki so pogosto gledali televizijo, so imeli manjši volumen predelov, povezanih z zgodnjimi znaki Alzheimerjeve bolezni. Prav tako so pri njih zaznali večji obseg hiperintenzivnih sprememb bele možganovine, ki so znak bolezni malih možganskih žil ter so povezane s kognitivnim upadom in demenco. Ista skupina je imela tudi manjša čelna in zatilna režnja. Čelna režnja imata pomembno vlogo pri načrtovanju, sprejemanju odločitev in drugih izvršilnih funkcijah, medtem ko sta zatilna režnja ključna za obdelavo vidnih informacij.
Te razlike so ostale nespremenjene tudi po tem, ko so raziskovalci upoštevali telesno dejavnost, sladkorno bolezen, indeks telesne mase, kajenje in uživanje alkohola.
Študija je imela nekaj pomembnih omejitev, in sicer to, da so bile televizijske navade samoocenjene, udeleženci pa na začetku raziskave niso opravili MRI-slikanja možganov, s katerim bi lahko pozneje primerjali spremembe v možganih. Prav tako je bila večina sprememb opažena pri moških udeležencih raziskave.
Zaključimo lahko, da je morda včasih bolje izbrati dejavnost, ki nam predstavlja mentalni izziv, kot pa le gledanje televizije z možgani na »off«, pa tudi če je ta dejavnost bolj sedeče narave.
Novinar