Arheologi so v starodavnem grobišču v Peruju odkrili izjemne dokaze o brezdlakih psih, ki so živeli pred več kot 1200 leti, še preden je na območju zavladal imperij Inkov. Med najdbami so naravno mumificirani ostanki, nenavadne značilnosti okostij in sledi, ki razkrivajo, kaj so živali jedle ter kako so z njimi ravnali ljudje.
Študija, objavljena v znanstveni reviji Journal of Anthropological Archaeology, predstavlja prve fizične dokaze o perujskih brezdlakih psih na arheološkem najdišču Castillo de Huarmey. Gre za edino doslej odkrito najdišče imperija Wari na severni obali Peruja.
Starodavno grobišče razkriva življenje v imperiju Wari
Castillo de Huarmey leži približno 306 kilometrov severno od Lime in se razprostira na okoli 45 hektarjih. Nekoč je bilo pomembno upravno središče in grobišče imperija Wari, ki je območje naseljeval med letoma 600 in 1050. To je bilo približno 400 let pred vzponom Inkov.
Najdišče je že prej postreglo z izjemnimi arheološkimi odkritji. Leta 2012 so raziskovalci odkrili prvo nedotaknjeno grobnico pripadnikov višjih družbenih slojev imperija Wari. V njej so bili posmrtni ostanki 58 žensk visokega družbenega položaja, šest žrtvovanih ljudi in približno 1300 predmetov. Leta 2022 so v bližini odkrili še grobove elitnih rokodelcev, pokopanih z zlatim, srebrnim in bronastim orodjem.
Perujski brezdlaki pes je posebna avtohtona pasma, ki jo prepoznamo po vitkem telesu, pokončnih ušesih in odsotnosti dlake. Podobe teh psov se pogosto pojavljajo na lončenih izdelkih starodavnih družb ob andski obali. Danes je različica pasme pri ameriški kinološki zvezi priznana pod imenom perujska inkovska orhideja (Peruvian Inca Orchid), psi pa so tudi pomemben simbol Peruja. Leta 2000 so jih uradno razglasili za del perujske kulturne dediščine.
Te najdbe so raziskovalcem pomagale bolje razumeti, kako je imperij Wari upravljal svoja ozemlja. Odkritje pasjih ostankov pa ponuja drugačen vpogled – v vsakdanje življenje in zapletene odnose med ljudmi in živalmi.
»Naše ugotovitve kažejo, da so ljudje in psi sobivali na tem najdišču imperija Wari, vendar je njihovo vez težko rekonstruirati, saj je pretekla čustva z arheološkimi metodami težko razbrati,« je povedala glavna avtorica raziskave Weronika Tomczyk, raziskovalka na oddelku za antropologijo univerze Dartmouth in podoktorska raziskovalka v tamkajšnjem programu za ekologijo, evolucijo, okolje in družbo.
Dodala je: »Cilj naše študije ni bil le predstaviti podatke o pasjih pokopih v Castillo de Huarmey, temveč tudi poudariti, da so imeli ljudje v preteklosti do živali pogosto nasprotujoče si odnose, tako kot danes: žival, ki je bila za eno skupino ljudi hišni ljubljenček, je lahko za njihove najbližje sosede hkrati veljala za nadlogo.«
V puščavi našli izjemno dobro ohranjene pasje mumije
Castillo de Huarmey leži na izjemno sušnem območju ob pacifiški obali Peruja. Prav puščavsko podnebje je omogočilo ohranitev materialov, ki bi sicer sčasoma razpadli, med drugim las, kosti, oblačil, usnja, pigmentov in okrašene keramike.
Med najdenimi predmeti je tudi nenavadna keramična posoda, na kateri je upodobljen sedeč perujski brezdlaki pes s človeškimi potezami. Videti je, kot da v tačkah drži predmet, podoben glasbilu.
Med izkopavanji v letih 2010–2025 so arheologi odkrili tudi številne ostanke južnoameriških kamelidov, najverjetneje udomačenih lam in alpak. Nekatere živali so bile morda pokopane kot daritve med pogrebnimi obredi, druge pa so končale med odpadki. Našli so tudi pasje okostne ostanke.
Raziskovanje je oteževalo dejstvo, da je bilo najdišče močno poškodovano in izropano. Močan potres leta 1970 je povzročil porušitev dela kompleksa in razkril grobne prostore s keramiko ter drugimi dragocenimi predmeti. Pozneje so roparji posegli v velike dele najdišča.
Globje arheološke plasti so ostale nedotaknjene in so ohranile prvotni kontekst iz obdobja imperija Wari. V zgornjih plasteh, kjer so odkrili večino živalskih ostankov, pa so se različni materiali med seboj pomešali.
Med izkopavanji na severnem delu glavnega obrednega območja so raziskovalci naleteli na tri posebej zanimive najdbe. Prva je bila naravno mumificirana pasja lobanja, na kateri sta se ohranila brezdlaka koža in ušesa. Lobanja je bila obarvana s cinabaritom, živordečim pigmentom, ki so ga v starodavnem Peruju pogosto uporabljali pri pogrebnih obredih.
Druga najdba je bila večja pasja lobanja, tretja pa naravno mumificirano okostje samca, pokopanega v plitvi jami. Okostje je bilo skoraj popolno, manjkali so le spodnji deli sprednjih okončin.
Sprva so raziskovalci domnevali, da je bil mumificirani pes pokopan razmeroma nedavno, morda pred približno 50 leti, v času izkopavanja in ropanja najdišča. Tomczyk pa je opazila dve pomembni podrobnosti: pes ni imel dlake, vsem trem psom pa so manjkali prvi ličniki.
Manjkajoči zobje razkrili, kateri pasmi so pripadali psi
Prav odsotnost nekaterih zob je raziskovalcem pomagala prepoznati starodavne živali.
»Opazila sem, da so nekaterim pasjim okostjem manjkali zobje, vendar jih niso izgubili v življenju; nekateri zobje, zlasti prvi ličniki in včasih zadnji kočniki, sploh nikoli niso izrasli,« je povedala Tomczyk. »Nato sem v strokovni literaturi odkrila, da je isti gen, ki je odgovoren za odsotnost dlake pri psih, povezan tudi z manjšim številom zob, kar je kazalo na to, da gre za perujske brezdlake pse.«
To pomeni, da živali niso nujno izgubile zob zaradi poškodb, bolezni ali starosti. Njihovo manjše število je bilo povezano z isto genetsko lastnostjo, ki povzroča odsotnost dlake. Ta značilna biološka povezava je raziskovalcem ponudila pomemben dokaz, da ostanki pripadajo perujskim brezdlakim psom in ne drugim starodavnim pasjim populacijam.
Za nadaljnjo raziskavo so uporabili standardne arheozoološke metode, s katerimi preučujejo živalske ostanke z arheoloških najdišč. Tako so lahko ocenili starost psov in podrobneje analizirali njihove telesne značilnosti.
Poleg tega so preučili kemične sledi, ohranjene v kosteh in zobeh. Metoda, znana kot izotopska analiza, omogoča sklepanje o prehrani živali, vodi, ki jo je uživala, in okolju, v katerem je živela.
Raziskovalci so analizirali izotope ogljika, dušika, kisika in stroncija. Gre za različne oblike kemičnih elementov, ki lahko ohranijo informacije o prehrani in okoljskih razmerah. Stroncij je še posebej uporaben, saj se njegova sestava razlikuje glede na lokalno geološko okolje, kar znanstvenikom pomaga ugotavljati geografski izvor živali in njihove morebitne premike.
Rezultate so primerjali s podobnimi meritvami človeških ostankov ter ostankov lam in alpak z istega najdišča.
»Izotopske analize pasjega zoba nam dajo vpogled v življenje živali v obdobju, ko je bila še mladič, saj pasji zobje izrastejo zelo hitro, medtem ko kosti odražajo približno zadnje leto njenega življenja,« je pojasnila Tomczyk. »S takšnim načinom vzorčenja smo želeli pridobiti podatke iz različnih obdobij pasjega življenja.«
Pasje mladiče pokopavali ob pripadnikih elite
Izkopavanja so skupno razkrila 341 pasjih kostnih ostankov, ki so pripadali najmanj 19 različnim psom. Poleg njih so odkrili tudi skoraj popolno mumificirano okostje samca.
Nekateri ostanki so bili najdeni v posebej zanimivih grobnih kontekstih.
Kosti pasjega mladiča, ki je bil star komaj šest do osem tednov, so denimo odkrili ob pripadniku elitnega rokodelskega sloja, ki so ga raziskovalci poimenovali »Mojster košarar«. Drugje so našli kosti odraslega psa, pokopanega v palači, ter del okostja mladiča, pokopanega ob moškem z oznako XY. Ta je bil verjetno žrtvovan, da bi služil kot varuh grobnice.
Večina psov je bila ob pokopu odraslih, vendar njihovi ostanki kažejo, da vseh niso obravnavali enako.
Nekatere so verjetno namerno pokopali, kar bi lahko kazalo na posebno vlogo v družbi Wari. Drugi so bili najdeni med odpadnim materialom. Le majhno število kosti je imelo sledi razkosavanja, kar nakazuje, da psi niso bili pogosto uporabljeni za prehrano.
Pomembno odkritje je prineslo tudi radiokarbonsko datiranje. Ugotovili so, da je popolno mumificirano okostje samca staro najmanj 1200 let. Gre za najstarejši doslej radiokarbonsko datirani pasji primerek, odkrit na najdišču Castillo de Huarmey.
Rezultat je pomemben tudi za razumevanje časovnega razvoja kompleksa, saj raziskovalcem ponuja dodatno časovno oporno točko pri določanju starosti najdišča.
Starodavni brezdlaki psi so morda jedli podobno kot ljudje
Izotopske analize so razkrile še eno zanimivo podobnost med psi in ljudmi, ki so živeli v Castillo de Huarmey.
Večina preučevanih psov je zaužila vsaj nekaj koruze, ki je bila ena glavnih prehranskih sestavin v predšpanskih andskih družbah. Njihova prehrana se je tako delno prekrivala s prehrano tamkajšnjih ljudi.
Posebej zanimiv vzorec so raziskovalci opazili pri psih, za katere menijo, da so bili brezdlaki.
Ko so bili še mladiči, je bila njihova prehrana bolj podobna prehrani človeških otrok. Ko so odrasli, pa so začeli uživati bolj raznoliko hrano.
Te ugotovitve odpirajo možnost, da so nekateri mladiči prejemali posebno pozornost ali bili vzrejeni v nadzorovanih razmerah, morda v okviru organizirane vzreje.
»Ne vemo, ali so pse namerno hranili s koruzo ali pa so morda zgolj jedli ostanke hrane oziroma odpadke,« je povedala Tomczyk. »Vendar pa značilni prehranski vzorci brezdlakih mladičev ponujajo vpogled v to, kako bi lahko potekala organizirana vzreja.«
Raziskovalci poudarjajo, da arheološki dokazi ne omogočajo zanesljivega sklepa, ali so bili ti psi hišni ljubljenčki, delovne živali ali pa so imeli v družbi Wari kakšno drugo vlogo.
Kljub temu razlike v načinu pokopa, telesnih značilnostih in prehrani kažejo, da so brezdlaki psi v skupnosti zavzemali posebno mesto.
»Čeprav nikoli ne bomo vedeli, ali je bil kateri od teh treh psov hišni ljubljenček ali kako so ljudje ravnali z njimi, je očitno, da so bili obravnavani drugače kot drugi psi,« je dejala Tomczyk.
Odkritje ponuja redek vpogled v življenje ljudi in psov pred več kot tisočletjem. Hkrati kaže, da so bili odnosi med ljudmi in živalmi v starodavnih družbah prav tako raznoliki in zapleteni, kot so danes.
Med soavtorji raziskave so tudi Miłosz Giersz, Wiesław Więckowski in Roberto Pimentel Nita z univerze v Varšavi ter Claire Ebert z univerze v Pittsburghu.
Urednik portala Student.si