Kosmat plenilec, ki je živel pred 165 milijoni let, znanstvenikom ponuja nepričakovan vpogled v evolucijo sesalcev. Ta starodavni lovec, poimenovan Megacauda sungei, je v dolžino – od gobca do repa – meril le približno pol metra, a bil v primerjavi z večino svojih sorodnikov iz obdobja jure izjemno velik. Plenil je v vodi, pri čemer je za oprijem spolzkega plena uporabljal zobe z nazaj ukrivljenimi konicami.
Vendar pa njegova najpomembnejša značilnost nista bila niti velikost niti sposobnost lovljenja. Raziskovalci so odkrili dokaze o razvitem mehkem nebu, ki je ločevalo usta od žrela – prehoda, ki povezuje ustno votlino s požiralnikom. Ta anatomska pridobitev je omogočila požiranje ob hkratnem dihanju, kar je ključna prilagoditev za sesalce, ki dojijo svoje mladiče. Izsledki raziskovalcev iz Shenyanga, Chicaga in Bonna so bili objavljeni v reviji Nature.
Kako starodavni plenilec razkriva evolucijo požiranja?
Mnogim živalim manjka mehko nebo. Namesto tega se zanašajo na razmeroma preprosto razporeditev podjezičnih kosti v žrelu. Brez zapletenega mehanizma požiranja, značilnega za sesalce, hranjenje zahteva povsem drugačne gibe.
Krokodili na primer dvignejo glavo in z nenadnimi sunkovitimi gibi potisnejo neprežvečeno hrano po grlu navzdol. »To dosežejo s pomočjo gravitacije,« pojasnjuje paleontolog prof. dr. Thomas Martin z Univerze v Bonnu.
Sesalci imajo bolj razvito zgradbo podjezičnega aparata, ki jim omogoča požiranje tudi takrat, ko gravitacija deluje proti njim. Ljudje lahko na primer pijejo po slamici, tudi če visijo z glavo navzdol, in pri tem normalno dihajo.
Ta sposobnost je odigrala pomembno vlogo pri evoluciji sesalcev. Mladičem sesalcev omogoča varno uživanje hranljivega mleka, saj preprečuje vdor tekočine v nosne poti. S tem, ko je omogočila učinkovito sesanje mleka, je ta prilagoditev zagotovila pomembno prednost za preživetje.
»Prav ta prilagoditev je omogočila razvoj možganov, ki je sčasoma privedel do nastanka človeka,« poudarja Martin. »Mehko nebo ter oblikovanost ustne votline in žrela sta neposredno povezana z evolucijo sesalcev.«
Zanimivo je, da je vrsta Megacauda sungei to anatomsko značilnost razvila že milijone let pred pojavom sodobnih sesalcev.
165 milijonov let star plenilec, prilagojen za plavanje
S svojo kratko dlako ter širokim in sploščenim repom je *Megacauda sungei* verjetno spominjal na sodobno vidro, bobra ali kljunaša. Tudi njegovo telo je bilo dobro prilagojeno gibanju v vodi.
Znanstveniki so s pomočjo računalniške tomografije fosila izdelali podrobne tridimenzionalne rekonstrukcije njegove anatomije. Ti modeli kažejo, da se je žival v vodi premikala z veslanjem s sprednjimi okončinami in valovitim gibanjem repa. Zadnje okončine so ji verjetno pomagale pri spreminjanju smeri.
»To je najzgodnejši dokaz o vodnem načinu življenja pri sesalcih,« pravi paleontolog z Univerze v Bonnu.
Njegovi zobje so razkrili še eno nenavadno prilagoditev. Poleg nazaj ukrivljenih konic, ki so ji pomagale loviti vodni plen, je imela žival specializirane podočne zobe s tremi koreninami, kar je bila značilnost, ki je presenetila raziskovalce.
S primerjavo fosila z drugimi prazgodovinskimi primerki in živimi živalmi je ekipa ugotovila, da Megacauda sungei pripada dokodontom, izumrli skupini zgodnjih sorodnikov sesalcev, znanih kot mammaliaformi. Te živali so bile še posebej razširjene v jurskem obdobju. Fosil sam je bil odkrit v Xiayingziju v Notranji Mongoliji.
Majhen velikan iz dobe dinozavrov
»Nova vrsta Megacauda sungei je največja med sesalcu podobnimi bitji (mamaliaformi) iz jure,« pravi Thomas Martin.
S približno pol metra dolžine in težo okoli dva kilograma se ta prazgodovinski »vrhunski plenilec« zdi nepomemben v primerjavi s sodobnimi velikani, kot so sloni, nosorogi in kiti. Vendar je bila velikost v svetu jure relativna.
V mezozoiku, ki je trajal približno od 230 do 66 milijonov let nazaj, so prevladovali dinozavri. Zgodnji sorodniki sesalcev so bili večinoma majhni; mnogi so tehtali le nekaj gramov.
V tem kontekstu je bila Megacauda sungei nenavadno velika. Čeprav je bila po današnjih merilih majhna, je ta vodni lovec veljal za »težkokategornika« med zgodnjimi sorodniki sesalcev, ki so si planet delili z dinozavri.
Izjemno odkritje fosila v Mongoliji
Znanstveni pomen vrste Megacauda sungei morda nikoli ne bi bil prepoznan brez srečnega spleta okoliščin. Pred leti je Paleontološki muzej Liaoning v Shenyangu (Kitajska) v okviru zbirke primerkov pridobil fosil, ki so ga izkopali v Notranji Mongoliji. Njegove izjemne značilnosti so prišle do izraza, ko so ga skupaj preučili trije znanstveniki: prof. dr. Chang-Fu Zhou z Univerze Shandong (Kitajska), prof. dr. Zhe-Xi Luo z Univerze v Chicagu (ZDA) in prof. dr. Thomas Martin z Univerze v Bonnu.
Raziskovalci so ugotovili, da primerek predstavlja do takrat neznano vrsto, zato so se odločili, da z njegovim poimenovanjem počastijo prof. Sun Geja, častnega direktorja Paleontološkega muzeja Liaoning.
Ime »veliki rep« (Megacauda) so združili z vrstnim imenom »sungei« in tako ustvarili znanstveno ime *Megacauda sungei.
Določitev identitete te živali je zahtevala leta podrobnih analiz, primerjav, razvrščanja in dokumentiranja. »To je rezultat dolgotrajnega skupnega dela,« pravi Thomas Martin.
Raziskava je prinesla pomembna nova spoznanja o zgodnji zgodovini sesalcev, zlasti o tem, kako hitro so njihovi predniki razvili specializirane telesne značilnosti in načine življenja. Drugi fosili jurskih dokodontov kažejo, da so se pripadniki te skupine prilagajali na zelo različna okolja. Nekateri so živeli na drevesih, drugi so se kot krti zakopavali v zemljo, vrste, kot je Megacauda sungei, pa so bile prilagojene na življenje v vodi.
»To kaže, kako razširjeni so bili dokodonti na severni polobli in da je ta raznolika skupina živali razvila zelo različne načine življenja že v izjemno zgodnji fazi,« povzema Martin.
Ta odkritja skupaj razkrivajo, da so njihovi davni sorodniki že dolgo preden so prevladali sodobni sesalci, preizkušali impresiven nabor načinov preživetja.
Urednik portala Student.si