Človekove pravice in temeljne svoboščine so s pravnimi pravili urejena upravičenja posameznika v razmerju do državne oblasti. Zapisane so v Ustavi Republike Slovenije in v pravnih aktih mednarodnega prava (za nas najpomembnejša je Evropska konvencija o človekovih pravicah).
Človekove pravice, ki jih moraš poznati
Človekove pravice omejujejo državo in s tem politično oblast, da bi prosto posegala v posameznikovo življenje. To pa seveda ne pomeni, da država in njene institucije pod določenimi pogoji ne smejo posegati po tvojih pravicah. Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene s pravicami drugih, prav tako pa Ustava določa primere, ko lahko država omeji ali celo razveljavi določene pravice (15. člen Ustave).
Pri tem je vredno izpostaviti 16. člen Ustave, ki dovoljuje omejitev oz. razveljavitev človekovih pravic v vojnem ali izrednem stanju, vendar le v obsegu, ki ga stanje zahteva. Isti člen Ustave pa v 2. odstavku pravi, da pod nobenimi pogoji ni mogoče omejiti ali razveljaviti 17., 18., 21., 27., 28., 29. in 41. člena.
Te pravice imenujemo absolutne pravice, ki ti jih ne more nihče odvzeti (obstajajo sicer določene izjeme, če se dve absolutni pravici znajdeta v konfliktu). V relativne temeljne svoboščine, kot so pravica do svobode zbiranja ali gibanja, država lahko posega, če poda utemeljen razlog.
1Nedotakljivost človekovega življenja – 17. člen
Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni.
V tem členu je izpostavljena pravica do življenja in prepoved smrtne kazni. To pomeni, da je odvzem življenja protipravno dejanje. Kljub temu je odvzem življenja v skrajnih primerih dopusten, če gre za obrambo, pri kateri oseba od sebe ali koga drugega odvrne sočasen protipraven napad, ki bi pomenil poseg v človekovo življenje. To imenujemo silobran.
Besedilo člena je kratko, vendar ne povsem nesporno. V prvem stavku pravi, da je človekovo življenje nedotakljivo. V preteklosti se je večkrat pojavilo vprašanje interpretacije (npr. v primeru splava), aktualno pa je vprašanje nedotakljivosti človekovega življenja v povezavi z asistiranim samomorom. Nasprotniki predloga so mnenja, da ta posega v nedotakljivost življenja in da pravica do življenja ne pomeni hkrati prostega razpolaganja z njim.
Če je prvi stavek 17. člena sporen, ni nikakršnega dvoma pri drugem. V tem se sodobna slovenska ustava bistveno razlikuje od tematsko istega člena Ustave Socialistične republike Slovenije iz leta 1974, ki je smrtno kazen izjemoma dovoljevala za najhujše oblike hudih kaznivih dejanj.
2Prepoved mučenja – 18. člen
Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Na človeku je prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve.
Mučenje je vsako dejanje, s katerim se načrtno povzroča drugi osebi hude telesne in duševne bolečine. Organi državne oblasti se ne smejo posluževati mučenja, da bi prišli do morebitnega priznanja ali da bi na tak način pridobili potrebne dokaze za obsodbo. Dokazi, pridobljeni z mučenjem ali drugim prepovedanim ravnanjem, so pridobljeni nezakonito in kot taki na sodišču niso upoštevani.
V praksi je vprašanje mučenja oz. nečloveškega ravnanja nekoliko bolj sporno. Najbolj znan primer iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je gotovo primer Gäfgen proti Nemčiji. Gäfgena, ki je ugrabil in ubil dečka, je nemška policija prijela in mu grozila z mučenjem (grožnja s fizičnim nasiljem in posilstvom), da bi razkril, kje je deček, saj je takrat še domnevala, da je deček še živ in ga lahko rešijo. Pritožnik je iz strahu razkril, kje se nahaja dečkovo truplo. ESČP je ugotovilo kršitev 3. člena EKČP (prepoved nečloveškega ravnanja) zaradi načina zasliševanja Gäfgena, vendar kršitve 6. člena EKČP (pravice do poštenega sojenja) niso ugotovili. Policista, ki sta grozila z mučenjem, sta dobila denarno kazen, Gäfgen pa je še danes v zaporu. Ker so mu bile kršene pravice, je prejel nekaj tisočakov odškodnine.
Ta ugotovitev je sprožila vročo javno razpravo o vprašanju, ali imajo policisti v izrednih razmerah pravico groziti z mučenjem kot skrajnim ukrepom, da bi osebo rešili hudih telesnih poškodb ali smrti.
3Varstvo človekove osebnosti in dostojanstva – 21. člen
-Zagotovljeno je spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravdnih postopkih, in prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni.
-Prepovedano je vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena, ter vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav.
Tvojo osebnost in dostojanstvo morajo upoštevati tudi, če se znajdeš v kazenskem ali pravdnem postopku oz. prestajaš zaporno kazen. To pomeni, da ti v tem času nihče ne sme groziti, te fizično in psihično zlorabljati ali od tebe zahtevati kakršnekoli izjave. Iz totalitarnih držav so nam znani prizori, kako posamezniki (dobesedno s pištolo na glavi) podajo priznanje za kazniva dejanja, ki jih pogosto niso zagrešili.
4Domneva nedolžnosti – 27. člen
Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.
Praesumptio innocentiae velja za eno bolj znanih pravnih domnev. Načelo »innocent until proven guilty« obvezuje sodišča, tožilstva, organe pregona, sredstva javnega obveščanja in v končni fazi vsakega. Predvsem medijem lahko večkrat očitamo nestrokovnost, ko poročajo o kaznivih dejanjih, pri čemer zgodbo pogosto opišejo enostransko in s tem posredno obdolženca označijo za krivca.
Domneva nedolžnosti je pomembna tudi z vidika, da je dokazno breme na državi. Državni tožilec je tisti, ki mora dokazovati krivdo. V primeru, ko krivda ni nesporno dokazana, mora sodišče obdolženca oprostiti. To izraža načelo in dubio pro reo (v dvomu v prid toženca).
5Načelo zakonitosti v kazenskem postopku – 28. člen
–Nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno.
-Dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši.
Vsebino člena pojasnjuje latinsko načelo nullum crimen nulla poena sine lege praevia/scripta/certa (približen prevod bi bil, da ni kaznivega dejanja in kazni brez vnaprej zapisanega in jasnega zakona).
Kaznivo dejanje in kazen lahko določi le zakon (ne pa npr. podzakonski akt ali pravni običaj), pri čemer morata biti kaznivo dejanje in kazen zanjo določena vnaprej (lex praevia). To pomeni, da ne boš odgovarjal za dejanje, ki v času storitve ni bilo prepovedano, četudi bi zakon kasneje tako dejanje prepovedoval. To imenujemo prepoved retroaktivnosti oz. prepoved povratne veljave zakona. Določeno izjemo predstavlja zakon, ki je bil sprejet po storitvi kaznivega dejanja, ampak je za storilca milejši (lex mitior).
Zakon ne sme uporabljati nejasnih, nedoločljivih ali praznih pojmov, temveč mora biti jasen (lex certa), prav tako pa mora biti zapisan (lex scripta) in ne sme dopuščati uporabe analogije (lex stricta). Sodnik mora določbe razlagati ozko in s svojo razlago ne sme širiti polja kaznivosti, ki ga določi zakonodajalec.
6Pravna jamstva v kazenskem postopku – 29. člen
Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, morajo biti ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice:
-da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe;
-da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom;
-da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist;
-da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo.
V primeru, da se znajdeš v kazenskem postopku, ostani tiho in nemudoma zahtevaj zagovornika. Izbereš si ga lahko sam, oziroma ti ga dodeli sodišče ali omogoči država. Lahko se braniš tudi sam, vendar ta možnost ni priporočljiva.
Ne pozabi, da te varuje pravica do molka. Tekom zaslišanj nisi dolžan odgovarjati na vprašanja, se izpovedati zoper sebe ali bližnje in nisi dolžan priznati krivde. Prav tako imaš pravico do zaupne komunikacije z zastopnikom, kar pomeni, da lahko z njim mirno pripraviš svojo obrambo.
Kot smo videli že pri prepovedi mučenja in pri varstvu osebnosti in dostojanstva, država ne sme uporabiti sile, groženj ali zvijač za dosego obsodbe. Dokazi, pridobljeni nezakonito, niso upoštevani.
7Svoboda vesti – 41. člen
-Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno.
-Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja.
-Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.
Svoboda opredelitve obsega pravico pripadati katerikoli veri, pravico spremeniti vero in pravico ne imeti vere. Zagotavlja svobodno izpovedovanje vere in drugih opredelitev (političnega prepričanja) v zasebnem in javnem življenju.
Prisiljevanje k opredelitvam kakršnegakoli prepričanja predstavlja poseg v posameznikovo integriteto in s tem zanikanje njegove svobodne opredelitve.
Starši imajo pravico, da otroka vzgajajo v skladu s svojimi verskimi in moralnimi prepričanji, vendar ima otrok, ko dopolni 15 let, pravico sam sprejemati odločitve, povezane z versko svobodo.
Pravica do ugovora vesti posamezniku omogoča, da se zaradi svojih verskih ali filozofskih prepričanj izogne obveznosti, ki jo nalaga neka pravna norma. Zdravstvenega delavca tako ni mogoče prisiliti, da izvede evtanazijo, če je tak poseg v nasprotju z njegovim prepričanjem oz. z njegovo vestjo. Ugovor vesti srečamo tudi v 123. členu Ustave, ki govori o obrambi države. Če državljan zaradi svojih nazorov ne želi sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti, se mu mora omogočiti, da pri obrambi države sodeluje na drug način.
Pomen pravic
Verjetno ni treba posebej poudarjati, da zgoraj naštete pravice niso samoumevne. Družbene spremembe lahko hitro poteptajo civilizacijske dosežke in tvoje pravice postanejo le mrtva črka na papirju.
Vladavina prava, demokracija in dosledno upoštevanje pravic s strani države zagotavljajo, da bodo človekove pravice stale in obstale tudi v najbolj kriznih trenutkih. Cicerove besede »inter arma enim silent leges« (v vojni pravo molči) so nastale prav v času družbenih sprememb in nasilja. Ne smemo dopustiti, da bi te besede obveljale tudi danes.
Junior novinar
