Slovenija je obvezno služenje vojaškega roka ukinila leta 2003, ob vstopu v Nato, in ga leto kasneje nadomestila s prostovoljno različico. Dvajset let kasneje je ista tema spet na naslovnicah, tokrat zaradi zaostrenih razmer v Evropi po ruski agresiji na Ukrajino in podobnih razprav, ki potekajo v več sosednjih državah, med njimi na Hrvaškem. Vprašanje, ali bi mladi morali (ponovno) v vojsko, da bi se, kot pravijo nekateri, naučili discipline in manir, ni več zgolj hipotetično.
Kaj pravijo stranke?
Slovenske politične stranke so glede tega precej razdeljene, veliko podatkov so nam dale pred volitvami. Nekatere, denimo Demokrati, predlagajo blažjo različico, splošno državljansko solidarnost za vse mladostnike med 18. in 21. letom, kjer bi se lahko odločili med dvomesečnim vojaškim ali policijskim usposabljanjem ali tremesečnim civilnim služenjem. Piratska stranka ponovni uvedbi nasprotuje brez pridržkov. Druge stranke svoje stališče pogojujejo z varnostnimi razmerami, če bi se te v Evropi poslabšale, bi o obveznem služenju razmislile, sicer pa zaenkrat ostajajo pri prostovoljnem sistemu.
Argumenti tistih, ki so za
Zagovorniki obveznega služenja med glavne razloge štejejo varnostne, zaostrene geopolitične razmere in vprašanje, ali ima Slovenska vojska dovolj kadra. Trenutno šteje 6.154 pripadnikov stalne sestave in 1.116 pripadnikov pogodbene rezerve, cilj vojske pa je doseči 10.000 pripadnikov do leta 2028. Cilj, ki ga z lanskih 345 novih zaposlitev ne bodo dosegli, če se tempo ne pospeši.
Poleg varnostnega argumenta se pogosto pojavlja tudi vzgojni. Ideja, da bi obvezno služenje mlade naučilo discipline, odgovornosti in samostojnosti. Anketa med dijaki Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra v Kamniku je pokazala, da 74 odstotkov vprašanih dijakov meni, da bi obvezno služenje pozitivno vplivalo na njihov psihofizični razvoj, 53 odstotkov pa jih verjame, da bi to pozitivno vplivalo tudi na izobraževanje.
Argumenti tistih, ki so proti
Na drugi strani je enako glasna skupina, ki v tem vidi korak nazaj. Kritiki opozarjajo, da gre za poveličevanje agresije, da se zraven pogosto prepletajo tudi spolni stereotipi (o tem, kaj naj bi naredilo prave moške), in da sklicevanje na sodobne nevarnosti pogosto meji na razpihovanje strahu.
Zanimivo je, da med profesorji iste kamniške šole prevladuje bolj skeptičen ton kot pri dijakih, 55 odstotkov vprašanih profesorjev meni, da bi obvezno služenje negativno vplivalo na izobraževanje, kar je popolnoma nasproten rezultat od tega, kar so pokazali dijaki. Zanimivo je tudi, da bi se, če bi imeli izbiro, za prostovoljno služenje odločila le 26 odstotkov vprašanih profesorjev.
Strokovnjaki dodajajo še eno pomisleko. Naborništvo samo po sebi po njihovem mnenju ne prinese takojšnje bojne moči, ker urjenje, oprema in izkušeni mentorji zahtevajo čas in denar, ki ju sistem trenutno nima na voljo v zadostni meri.
Kaj kaže prostovoljni sistem, ki že obstaja?
Zanimivo je, da imamo že danes delujoč primerjalni vzorec, prostovoljno služenje vojaškega roka. Po podatkih Ministrstva za obrambo zanimanje zanj v zadnjem obdobju narašča, sodelujoči pa poleg vojaških veščin prejmejo tudi finančno nagrado v vrednosti skoraj 4.000 evrov neto. Leta 2004, ko je bil sistem uveden, je bilo na prostovoljno služenje napotenih le 65 mladih (57 fantov, 8 deklet), številka, ki je danes občutno višja, čeprav natančnih trenutnih podatkov ministrstvo javno ne razkriva sistematično.
Vprašanje, na katerega ni enega samega odgovora
Kot pri večini politično občutljivih tem tudi tu ne obstaja en sam, nesporen odgovor. Podatki kažejo, da imajo tako zagovorniki kot nasprotniki obveznega služenja utemeljene argumente. Od realnih varnostnih izzivov do enako realnih pomislekov o tem, kaj tak sistem pomeni za mlade, njihovo izobraževanje in osebno svobodo izbire.
Kaj bo prevladalo, bo najverjetneje odvisno tudi od tega, kako se bodo razvile mednarodne razmere v prihodnjih letih. In od tega, katera stranka bo po volitvah dejansko oblikovala vladno politiko.