Osamljenost postaja vse pomembnejši družbeni in javnozdravstveni problem. Posebej zaskrbljujoče je, da vse bolj prizadene mlade, generacijo, za katero bi zaradi številnih možnosti komuniciranja pričakovali, da bo bolj povezana kot kadarkoli prej. A več digitalnih stikov ne pomeni nujno tudi več bližine.
Na naraščajočo osamljenost mladih opozarja tudi najnovejše poročanje britanskega časnika The Guardian. Analiza raziskovalnega inštituta IPPR kaže, da se je v Angliji delež mladih med 11. in 24. letom, ki pravijo, da nimajo nobenega bližnjega prijatelja, povečal z okoli enega odstotka leta 2014 na približno pet odstotkov danes. To pomeni skoraj petkratno povečanje.
Med 16- in 21-letniki se je medtem delež tistih, ki imajo vsaj tri bližnje prijatelje, zmanjšal z 85 odstotkov v obdobju 2012–2014 na 72 odstotkov v obdobju 2023–2025. Med 14- in 15-letniki pa je delež mladih, ki so zelo ali popolnoma zadovoljni s svojimi prijateljstvi, padel z 86 na 76 odstotkov.
Osamljenost ni enaka samoti
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) osamljenost opredeljuje kot občutek, ki ga doživljamo, kadar živimo brez povezave z drugimi ljudmi. Pri tem lahko človek občuti osamljenost tudi takrat, ko ima družino, prijatelje ali širši socialni krog. Ključno je namreč, ali občuti čustveno povezanost z drugimi.
NIJZ razlikuje med tremi vrstami osamljenosti. Socialna osamljenost je povezana s pomanjkanjem družbenih odnosov in socialne mreže. Čustvena osamljenost se pojavi, kadar nimamo osebe, s katero bi lahko delili svoje občutke, misli in izkušnje. Eksistencialna osamljenost pa je povezana z globljimi vprašanji o smislu življenja, smrti in človekovem mestu v svetu.
Osamljenost se lahko razvije nenadoma, denimo po izgubi bližnje osebe ali pomembnega odnosa, lahko pa nastaja postopoma, ko se posameznik vse manj vključuje v okolje. Dolgotrajna osamljenost lahko vpliva na duševno in telesno zdravje, povezana pa je tudi s slabšo samopodobo in večjim tveganjem za depresijo.
Zakaj so mladi vse bolj odmaknjeni?
Poročilo IPPR osamljenosti mladih ne pripisuje zgolj njihovim osebnim odločitvam. Med pomembnimi dejavniki so posledice pandemije, uporaba družbenih omrežij in tako imenovan doomscrolling, pa tudi širše družbene spremembe – od pomanjkanja prostorov za druženje do stanovanjskih težav in negotovega prehoda mladih v odraslost.
Paradoks sodobnega časa je tako očiten: nikoli nismo imeli toliko možnosti za stik, pa vendar se lahko počutimo vse bolj nepovezane.
Kaj lahko storimo?
NIJZ svetuje, da pri dolgotrajni osamljenosti ne ostanemo popolnoma umaknjeni. Pomagajo lahko majhni koraki – pogovor z bližnjo osebo, sprehod, vključevanje v skupinske aktivnosti, prostovoljstvo ali ustvarjanje vsakodnevne rutine. Nova poznanstva lahko vzpostavimo v društvih, pri izobraževanjih ali prostovoljnih dejavnostih.
Pomembno je tudi, kako pristopimo k človeku, za katerega opazimo, da je osamljen. Namesto zmanjševanja njegovih občutkov je bolje, da mu prisluhnemo in ga vprašamo, kakšno podporo potrebuje. Če osamljenost vztraja in je povezana z večjo stisko, je smiselno poiskati strokovno pomoč.
Osamljenost zato ni zgolj vprašanje tega, koliko ljudi imamo okoli sebe. Gre predvsem za občutek pripadnosti, slišanosti in povezanosti. Podatki iz Anglije so opozorilo, da moramo o družbenih vezeh mladih razmišljati tudi širše – kako ustvariti okolje, v katerem se ljudje lahko srečujejo, vzpostavljajo odnose in imajo občutek, da nekam pripadajo.