Bitka na Poljani predstavlja eno izmed zadnjih vojaških operacij druge svetovne vojne v Evropi. Potekala je dober teden po kapitulaciji Nemčije in z njo se je, vsaj z vidika oboroženih spopadov, končala vojna na slovenskem ozemlju. Konec vojne pa za mnoge ni pomenil konca prelivanja krvi. Odprlo se je novo poglavje, poglavje povojnih pobojev.
Več deset tisoč pripadnikov nemške, italijanske, hrvaške, črnogorske, srbske in slovenske narodnosti je v izvensodnih postopkih na Slovenskem končalo v množičnih grobiščih, ki se nahajajo po vsej državi. Povojna oblast je z miniranjem jam, zasajevanjem dreves in z zazidavanjem rudniških rovov skušala prikriti vojne zločine proti vojnim ujetnikom, oziroma zločine proti človeštvu v primeru civilnih žrtev.
Prav zaradi prikrivanja nam danes ni znano, koliko je vseh grobišč in kje se nahajajo ter koliko je žrtev in kakšne narodnosti so. Mitja Ferenc, član Komisije Vlade RS za reševanje vprašanja prikritih grobišč, v letošnjem letu pripravlja temeljni pregled stanja z opisom 712 grobišč.
Eno izmed teh je tudi grobišče Jama pod Macesnovo gorico, za katero se je izkazalo, da je največje grobišče Slovencev.
Zgodovinsko ozadje Jame pod Macesnovo gorico
V izdihljajih druge svetovne vojne je večina slovenskih domobrancev bežala proti avstrijski Koroški, ki so jo zasedli Angleži. Tam so jih razorožili in internirali v taborišče na Vetrinjskem polju. Zaradi dogovora anglo-ameriških sil z Jugoslovani, so domobrance konec maja 1945 začeli vračati v Slovenijo.
Žrtve Macesnove gorice so iz Podgorja (Maria Elend) pripeljali do taborišča Šentvid blizu Ljubljane. Iz taborišča so jih z vlakom pripeljali do Kočevja, nato pa s tovornjaki do množičnih grobišč v Kočevskem rogu, kjer se nahaja Macesnova gorica.
Domobrance so postrelili in zmetali v 16 metrov globoko brezno, pri čemer jih je določen del preživel tako streljanje kot tudi padec. Taki (bilo naj bi jih okoli 40) so nato umrli od lakote, žeje, zadušitve ali pa jih je pokončalo miniranje kraškega brezna. Ne ve se točno, koliko ljudi je umrlo v jami. Mediji so sprva poročali o 3200 žrtvah, najnovejša ocena Komisije pa se giblje okoli 3450.
Nekaj oseb je poboj preživelo in svoje spomine zapisalo v emigraciji. To so bili Milan Zajec, France Dejak in France Kozina, katerih knjige so bile v Jugoslaviji prepovedane vse do obdobja osamosvojitve. Med preživelimi naj bi bil tudi oče Janeza Janše in drugi, ki so kasneje opisali zelo podno zgodbo.
Odkritje in ekshumacija žrtev v Macesnovi gorici
V aprilu 1990 je bil pred grobiščem postavljen križ, kar potrjuje, da je bila lokalnim prebivalcem lokacija prikritega grobišča znana že desetletja. V letih 2004 do 2017 je bilo izvedenih več raziskovanj in sondiranj, ki so potrdila, da gre za množično grobišče. Mitja Ferenc je leta 2004 s svojimi študenti izvedel terensko raziskavo, pri čemer so odkrili nekaj več kot 100 svetinj brezjanske Marije in domobranske kokarde.
Te najdbe so nakazovale, da je prav Macesnova gorica grobišče slovenskih žrtev in ne jama pod Krenom, kjer je bila leta 1990 izvedena tudi spravna slovesnost.
Izkopavanje in raziskovanje se je po letih priprav in oviranj vsakokratne politike začelo šele maja 2022. Do konca oktobra 2022 so skupno izkopali okoli 3000 kubičnih metrov zemlje in skal, ki so zaradi miniranja prekrivali jamo. Pri delu jih je oviralo več kot 100 neeksplodiranih ubojnih sredstev.
Izkopavanja je vodil Luka Rozman, ki je za RTV povedal, da so poleg okostij našli veliko tulcev, nabojev oblačil, obutve in tudi bergel, kar kaže na veliko število ranjencev. Število najdenih predmetov znaša približno 7000.
Okostja so prenesli v Kočevje, kjer se izvaja antropološka analiza kosti. Po zadnjih podatkih naj bi prepoznali okoli 1500 posameznikov, ki so umrli v Macesnovi gorici. Sodobna tehnologija omogoča, da svojci žrtev po skoraj 80 letih izvejo, kaj se je zgodilo z njihovimi sorodniki.
Kako naprej?
Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč je predlagala, da naj Vlada določi pokopališče Žale v Ljubljani kot pokopno mesto, saj da ima pokopališče glavnega mesta simbolični pomen. Dosedanja prizadevanja za spomenik na Žalah že leta blokira ljubljanski župan Zoran Janković, čeprav je Slovenija tam pred 20 leti pokopala ekshumirane italijanske in nemške, torej okupatorske vojake.
V začetku junija je Ministrstvo za kulturo zavrnilo predlog za financiranje razstave Brezno pod Macesnovo gorico, ki ga je vložil Muzej novejše zgodovine Slovenije. Kot poroča Delo, je ministrstvo odločitev utemeljilo s tem, da je bil predlog nedodelan, izpostavili so tudi odsotnost pedagoškega in spremljevalnega programa ter razstavne publikacije.
Žrtve si vsekakor zaslužijo dostojen pokop in pravilno označitev njihove zgodbe. K temu nas ne zavezuje le pieteta, temveč tudi zakonodaja (Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev). O tej tragediji se moramo pogovarjati, ne pa je pometati pod preprogo. Predvsem mladi pa moramo delati na tem, da ne bomo ponovili napak preteklosti – historia magistra vitae est.
Junior novinar
