Ko družbena omrežja razrešijo primer trgovine z ljudmi

hopeless man feet tied together with rope, human trafficking
Foto: anankkml on iStock

Suženjstvo ima zelo star izvor. Verjetno se je začelo z nastankom kmetijstva med neolitsko revolucijo. Dokumentirano je v civilizacijah Mezopotamije, Bližnjega vzhoda, Egipta, Indije in Kitajske.

Razvilo se je z razpadom prvih človeških skupnosti, ki so živele v kolektivni ekonomiji. Delili in organizirali so delovne naloge in s tem vsiljevali disciplino. Tam, kjer ni bila svobodno sprejeta, je postala omejitev in se spremenila v suženjsko delo.

Človek je v zgodovini postal suženj ob rojstvu (kot otrok sužnja) ali z izgubo svobode zaradi ujetništva v vojni ali zaradi dolga. Če dolžnik ni mogel vrniti dolga, je postal lastnina upnika. Sužnji so objektivizirani, kar pomeni, da so obravnavani kot predmeti in zato jih je mogoče prodajati ter posedovati. Lastnik sužnja ima pravico do življenja in smrti nad njim ter ga lahko izkorišča za prisilno delo brez plačila.

Čeprav ni več pravno sprejemljiv pojav, danes še vedno obstajajo oblike, ki spominjajo na suženjstvo. To so izkoriščanje dela za dolgove, izkoriščanje otrok, trgovina z ljudmi, prisilno delo v gospodinjstvu in spolno izkoriščanje.

Trgovina z ljudmi

Pojav trgovine z ljudmi se danes nenehno in močno povečuje. Žrtve so zlasti ženske, moški in mladostniki, ne glede na kulturno poreklo, etnično poreklo in družbeni sloj. Ženske in mladostniki so subjekti, ki so najbolj izpostavljeni trgovini z ljudmi z namenom spolnega izkoriščanja. Prihajajo z vsega sveta, predvsem pa iz najrevnejših območij: iz Afrike, Azije in Latinske Amerike.

V zadnjih nekaj desetletjih so se azijske države spremenile v tiste, v katerih se je najbolj razvila trgovina z ženskami.

Spolno izkoriščanje žensk v Aziji

Najpogostejše storitve, ki jih morajo opravljati azijske ženske, žrtve trgovine z ljudmi, so:

Storitve počitka in zabave ter dopusti v tujini

V pogodbah o zaposlitvi za zaposlene na visokih položajih so predvidene storitve počitka in zabave ter dopusti v tujini. V teh pogodbah je vključena storitev žensk. Te strežejo v barih, vilah, na plažah, hotelih, nočnih klubih, kavarnah, masažnih salonih, telovadnicah, pornografskih klubih. Vse to so kraji, kjer morajo ženske zadovoljiti spolne fantazije moških strank brez moralnega kompasa.

V pogodbah, ki jih ženske sklepajo s trgovci, je zapisano, da morajo plesati, streči v baru, sprejemati in zabavati turiste. Vse skupaj je tragična prevara, vključno z obljubo visokega povračila. Ko je ženska v rokah trgovca, ta vzame njen potni list in osebne dokumente, če jih ima. Prisili jo v še bolj nasilne spolne storitve in ji naloži plačilo dolga za prevoz in zaposlitev. Ta lahko znaša od 3.000 do 30.000 dolarjev, odvisno od države izvora. V nekaterih državah je trgovanje z ženskami danes sofisticirano in uporablja internet za promocijo prostitutk ali spremljevalk.

Delo v bogatih družinah in šolah

Azijske ženske, ki so žrtve trgovine z ljudmi, morajo pogosto delati v bogatih družinah in šolah. To je oblika domačega suženjstva, kjer so prisiljene opravljati težka dela in so prepuščene milosti svojih gospodarjev.

Poštne neveste

Tretja oblika storitve, ki je zahtevana od sužnje trgovine, je poroka z Zahodnjakom. Poročne agencije v ZDA, Kanadi, Avstraliji, Veliki Britaniji in Nemčiji ponujajo strankam neveste iz vzhoda. Te si lahko izberejo iz kataloga azijskih žensk. Poštne neveste prispejo preko mednarodnih trgovcev, kateri jih predajo moškim. Ti nad njimi izvajajo predvsem spolno nasilje.

To so skoraj vedno mlade ženske med 20 in 25 leti, ki jih kupujejo moški, starejši od 50 let. Z nakupom vzhodne neveste ti moški dobro zaslužijo. Imajo spolno sužnjo, osebo, ki se ukvarja z njimi, in gospodinjsko pomočnico. Skratka tri osebe po ceni ene.

V nekaterih azijskih državah obstaja tudi sistem začasnih nevest. Tako lahko naprimer Arabci, ki za kratek čas bivajo v Pakistanu, vzamejo žensko, ki jim kuha, pere perilo in zadovoljuje njihove spolne želje. Po koncu bivanja je ženska zapuščena in če zanosi, mora za otroka sama poskrbeti. Obstajajo tudi lažne poroke. Vietnamke, ki so sprejete na Kitajsko z upanjem, da bodo našle delo, so prodane kot neveste Kitajcem, običajno v oddaljene province, od koder ne morejo pobegniti.

Grozno dejstvo je, da so te ženske same in pogosto brez dokumentov, zato so zunaj sistema socialne in pravne zaščite njihovih izvornih držav. Zaradi tega ne morejo uživati v pravni zaščiti držav, v katerih delajo. Tako jim ne preostane nič drugega, kot da se zanašajo na tihotapca, ki jih je pripeljal v državo, v kateri se nahajajo. Postanejo njegove sužnje.

Xiao Huamei: ko družbena omrežja razrešijo primer trgovine z ljudmi

Na fotografiji grafita, ki prikazuje portret Xiao Huamei, so njen obraz, vrat in ramena črno-beli in obrobljeni na rdečem ozadju. Napis se glasi: »Ta svet me je zapustil.«

Na črno-belih znakih, raztresenih po desni strani portreta, je pisalo »Svoboda, civilizacija, enakost«, kar se sarkastično nanaša na vrednote, ki jih spodbuja Kitajska vlada.

Oblečena v cunje, podhranjena in z verigo okoli vratu. Videi ženske, danes znane kot Xiao Huamei, so obkrožili svet potem, ko je kitajski bloger dokumentiral njeno stanje na video platformi Weibu, kitajskem Twitterju.

Xiao, katere ime so odkrili šele po dneh iskanja, je bila diagnosticirana s shizofrenijo. Kljub temu jo je mož držal zvezano kot žival, s kovinsko verigo okoli vratu. Najdena je bila v zmedenem stanju na kmetiji blizu Xuzhouja v provinci Jiangsu, kjer je rodila osem otrok. Ženska je kazala očitne znake fizične zlorabe.

Spletna nevihta, sprožena s strani milijonov jeznih državljanov, je priganjala lokalne oblasti, da so poskušale sestaviti zgodbo o Xiao Huamei. Tako so odkrili, tudi s pomočjo DNK testa, da je izvorno iz vasi blizu Kunminga, provincialnega glavnega mesta Yunnana, na meji z Vietnamom. Njena zgodba je postavila v ospredje interneta vzporedni svet, pod institucionalnim radarjem, ki pogoltne predvsem otroke in ženske kot žrtve trgovine z ljudmi.

 

Družbena omrežja

Odziv kitajskih družbenih omrežij je bil eksploziven. Weibo, Wechat in Douyin so bili tedne napolnjeni z zapisi o materi Xuzhou in zahtevah po transparentnosti lokalne vlade, ki ni ugotovila nobene zlorabe v prvotni preiskavi. Šele po nenehnem pritisku internetnih uporabnikov so oblasti izvedle nadaljnje preiskave in ugotovile, da je bila ženska prodana možu Dong Zhiminu za 5 tisoč juanov leta 1998.

Razprava je postala tako vroča, da so družabna omrežja začela cenzurirati nekatere komentarje in članke. Račun blogerja, ki je prvi naložil video, je bil izbrisan s platforme Douyin, medtem ko so računi tistih, ki so ga delili, bili onemogočeni pri objavi novih vsebin. Ženska je postala simbol boja proti trgovini z ženskami: trg, ki je postal na Kitajskem kaznivo dejanje šele leta 2015, vendar kljub temu še naprej cveti.

Umetnost

Veliko ljudi je uporabilo podobe Xiao Huamei in verige kot motive za ustvarjanje umetniških del ter jih naložilo na platformo Weibo na mednarodni dan žena, preden so jih socialna omrežja odstranila.

Zgodba prav tako poudarja moč podob v dobi družbenih medijev. Morda nikoli ne bomo izvedeli resnične identitete ženske, vendar je vizualna podoba naredila iz nje obraz spolne neenakosti na Kitajskem.

Veliko umetniških del, ki temeljijo na šokantnem primeru, vključno z ilustracijami, grafiti in performansi, je postalo viralnih, preden so bila cenzurirana. Skupaj so spodbudila nacionalni pogovor o mizoginiji in duševnih boleznih ter omogočila vidnost verig, ki še vedno omejujejo življenje žensk v sodobni Kitajski.

Žal je problem trgovine z ženskami v današnjem svetu premalo upoštevan. O njem se komaj govori ali razpravlja. V bistvu, če ni resne zavezanosti proti trgovini z drogami na svetovni ravni, kako lahko upamo, da se bomo želeli boriti proti trgovini z ženskami?

 

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.