9. april 1865 označuje začetek konca ameriške državljanske vojne, ki je po Združenih državah pustošila več kot štiri leta. Življenja je v njej izgubilo okoli 360.000 ljudi, še danes pa se čutijo njene posledice v čedalje bolj polarizirani ameriški družbi. Verjamem, da vsaj nekoliko poznate ozadje in zgodovino te vojne, tako da le na kratko osvežimo spomin.
Pred vojno so ZDA doživljale obdobje širitve ozemlja, nakupov in priključitev novih držav. Vendar se je vprašanje suženjstva vse bolj postavljalo v ospredje, saj so nekatere države že prepovedovale suženjstvo, medtem ko so druge še vedno vztrajale pri njem. To je pripeljalo do globokega razkola med jugom, ki je temeljil na plantažnem gospodarstvu, in severom, ki se je hitro industrializiral. Leta 1861 so izbruhnili oboroženi spopadi, ki so trajali do leta 1865. Unija (Združene države Amerike) je stala nasproti Konfederaciji (južne suženjske države). Vojna je zahtevala več kot 360.000 življenj in pustila trajne posledice na ameriški družbi.
Konfederacija se sama vase sesuje 9. aprila 1865
Ko so znanega konfederacijskega generala Roberta E. Leeja in njegov ostanek vojske obkolile enote Unije pri Appomattoxu v Virginiji, se je odločil, da nima druge izbire, kot da začne pogovore o predaji. V sovražnikovo poveljstvo in milost ali nemilost je poslal štabnega častnika, da bi prosil za prekinitev ognja, dokler se ne sreča z unijskim generalpolkovnikom Ulyssesom S. Grantom. Za varen prehod je častnik Konfederacije, stotnik R. M. Sims, nosil belo kuhinjsko brisačo z resicami in tremi tankimi rdečimi črtami.
Danes je polovica te brisače – znane kot konfederacijska zastava premirja – v stekleni vitrini v tretjem nadstropju Smithsonianovega nacionalnega muzeja ameriške zgodovine.
Ta pogosto spregledan artefakt, ki je zdaj porumenel od starosti, je igral ključno vlogo v enem najbolj pomembnih trenutkov v zgodovini Združenih držav. »To je nacionalni zaklad,« pravi James Ferrigan, svetovalec veksilolog in uradnik Severnoameriškega veksilološkega združenja, neprofitne organizacije, ki se posveča preučevanju zastav. Lahko torej sklepamo, da gre za zastavo (ki pravzaprav ni zastava), ki je končala najbolj krvav konflikt na ameriških tleh v zgodovini.
Kako je kuhinjska krpa vplivala na zgodovino
Aprila 1865 je zastava utrla pot mirnemu srečanju med Leejem in Grantom. Pet dni kasneje pa je John Wilkes Booth umoril predsednika Abrahama Lincolna. Boji med severom in jugom so se nato vlekli še leto in pol, dokler predsednik Andrew Johnson avgusta 1866 ni uradno razglasil konca spopadov, vendar mnogi menijo, da je predaja na sodišču v Appomattoxu de facto zaključek državljanske vojne.
Na Simsovo veliko žalost je zastava premirja končala v rokah Unije. Maja 1866 je v nekem pismu zelo lepo povzel svojo vlogo pri predaji in svojo zvestobo Konfederaciji. Polkovnik Whitaker naj bi ga vprašal, ali bi mu dal krpo, ki jo je uporabil pri predaji. Od poraza razjarjeni Sims pa mu je odgovoril, da bi ga raje videl v peklu, saj je dovolj ponižujoče že to, da je moral krpo nositi kot zastavo in da nikakor ne bo dovolil, da zmagovalci to krpo ohranijo kot spomin na poraz Konfederacije.
Po vojni je general Philip Sheridan podaril zastavo premirja ženi legendarnega generala Georgea Custerja, ki je umrl v bitki z indijanskimi plemeni pri Little Bighornu v zahvalo za zvesto službo, ki jo je opravil njen mož. Po svoji smrti je zastavo zapustila Narodnemu muzeju Združenih držav Amerike, predhodniku današnjih nacionalnih muzejev. Od leta 1936 je del nacionalne zbirke. (Nekje na dolgi življenjski poti zastave je bila prerezana na pol – in lokacija tega manjkajočega dela še danes ostaja skrivnost.)
Zakaj ravno kuhinjska krpa?
Skozi zgodovino so bile bele zastave premirja skoraj vedno gospodinjski predmeti, kot so brisače, rjuhe in prevleke za blazine. Nobena vojska na svetu takih zastav ne proizvaja, še manj pa z njimi zalaga svoje vojake, saj je jasno, da bi to zelo slabo vplivalo na moralo.
Za obiskovalce muzejev ima zastava premirja verjetno različne pomene, odvisno od njihovih političnih prepričanj, vzgoje, družinske zgodovine, življenjskih izkušenj in identitete, pravi Lisa Kathleen Graddy, kustosinja v muzejskem oddelku za politično zgodovino. In čeprav se je predaja zgodila pred 159 leti, se simbolika zastave s časom ne spreminja, temveč zgolj razvija. Gre za izredno pomenski muzejski artefakt, ki nas spominja, da tudi v najhujših trenutkih zgodovine lahko prevladata človečnost in usmiljenje, če si za to dovolj prizadevamo.
Junior novinar
