Na današnji dan, 15. avgusta 1769, je na otoku Sv. Helene umrl Napoleon Bonaparte. Ob obletnici njegove smrti smo se o njegovem vplivu, ki ga Evropa in Slovenija čutita še danes, pogovarjali z Mojco Zupan Vrtač, avtorico knjige Jaz, Napoleon.
Napoleon je umrl na današnji dan. Zakaj je Napoleon dve stoletji pozneje še vedno pomemben v evropski zgodovinski zavesti in tudi v slovenski?
Napoleon je bil eden ključnih pospeševalcev modernizacije Francije in Evrope. Z njegovo pomočjo so se utrdile ideje, ki tvorijo temelje sodobnega sveta: enakost pred zakonom, meritokracija, zaščita lastninskih pravic, verska strpnost, sekularno izobraževanje in vzdržne javne finance.
Te vrednote je Napoleon kodificiral v Code civil iz leta 1804, ki velja za eno največjih ureditev zakonov po padcu Rimskega imperija. Postavil je temelje enotnega, jasnega in laiku razumljivega pravnega sistema, ki je potrdil načela francoske revolucije, kot sta enakost pred zakonom in odprava fevdalnih privilegijev. Zakonik je imel velik vpliv na številne evropske in svetovne pravne ureditve.
Pravno reformo je dopolnil z obsežnimi upravnimi spremembami, ki so omogočile, da so nova načela zaživela tudi v praksi. Uvedel je učinkovito lokalno upravo, enotne davke, vojaško obveznost ter moderno sekularno izobraževanje, kar je ustvarilo temelje, na katerih še danes sloni sodobna državna ureditev.
Poleg pravnih in upravnih reform sega njegova zapuščina še na številna druga področja. Njegova infrastruktura – mostovi, ceste, rezervoarji, kanali in kanalizacijski sistemi – se v Franciji uporabljajo še danes. Ustanovil je francosko državno banko, ki še vedno deluje, prav tako računsko sodišče, ki preverja javne finančne izdatke. Legija časti, ki je nadomestila fevdalne privilegije, ostaja v Franciji prestižno odlikovanje, srednje šole, ustanovljene pod njegovim vodstvom, še vedno zagotavljajo vrhunsko izobraževanje, njegov državni svet pa se še danes sestaja vsak teden, da pregleduje in presoja zakone.
Na slovenskih tleh sta bila v času Napoleonove oblasti uvedena francosko upravljanje in sodstvo, ki sta prinesla vrsto modernih reform. Civilni zakonik je določal enake pravice za vse državljane, uvedena je bila verska svoboda, odpravljeni so bili cehi, uvedeni enotni davki in vojaška obveznost. Odprte so bile številne nove šole, slovenščina pa je prvič postala učni jezik v osnovnih šolah in delu gimnazij. Valentin Vodnik je v tem obdobju pripravil pet učbenikov za osnovne šole, s čimer so slovenski učenci prvič v zgodovini dobili šolske knjige v slovenskem jeziku. Med njimi je bila tudi prva slovenska slovnica, ki je bila napisana v celoti v slovenščini. Med vsemi temi reformami je imel prav ta razvoj šolstva velik vpliv na slovensko narodno zavest, saj se je iz ideje o združeni Iliriji, ki jo je zagovarjal Vodnik, leta 1848 rodila zamisel o Zedinjeni Sloveniji.
Kdo sploh je bil Napoleon?
Napoleon je bil človek velikih talentov in revolucionarnega duha. Kot zaprisežen Korzičan, ki je sanjal o osvoboditvi svojega otoka izpod francoske oblasti, je po začetku francoske revolucije ostal v Franciji, saj so se ideali revolucije skladali z njegovimi prepričanji.
Po začetku revolucije je Francija zdrsnila v državljansko vojno in se spopadala z grožnjo tujih monarhij, ki so želele obnoviti star red. Revolucionarna vlada v desetih letih ni uspela vzpostaviti stabilne politične ureditve, država je propadala, pridobitve revolucije pa so bile ogrožene. V tem kaotičnem obdobju je Napoleon, ob podpori svojih privržencev in vojske, prevzel oblast ter začel proces stabilizacije države in uveljavitve revolucionarnih načel.
To mu je uspelo v relativno kratkem času, kar je bilo v veliki meri posledica njegove osebnosti in načina delovanja. Kot konzul je delal od 16 do 20 ur na dan, bil je izjemno produktiven in učinkovit. V nasprotju s splošno sprejetim prepričanjem, da je deloval sam, je poslušal mnenja svojih svetovalcev, jih presojal in nato sprejel končno odločitev, saj je verjel, da je za zaščito pridobitev revolucije potrebno delovati hitro, kar pa je bilo možno le, če je bilo odločevalcev manj. Churchill ga je označil kot največjega človeka dejanj po Juliju Cezarju. Imel je izjemen spomin, v svoji glavi je uspel ohraniti osupljivo količino informacij – o ljudeh, krajih, vojaških enotah, zakonodaji in dogodkih. Kot vojaški poveljnik je sodeloval v več kot 60 bitkah in jih izgubil le sedem, zahvaljujoč njegovi sposobnosti hitrega prilagajanja in uporabi inovativnih taktik. Bil mojster motivacije, saj je s pogumom, odločnostjo in iskrenostjo navdihoval ljudi okoli sebe. Boril se je v prvih vrstah in se znal poistovetiti s svojimi vojaki. Vojvoda Wellington je nekoč poudaril, da je Napoleonova prisotnost na bojišču povečala moč francoske vojske za štirideset tisoč mož.
Manj znano je, da je bil Napoleon strasten bralec, ki je s knjigami širil svoja obzorja, in velik podpornik znanosti ter umetnosti, saj je cenil ustvarjalnost in intelektualni napredek kot temelja razvoja družbe.
Napoleon je bil voditelj, ki je v svojem delovanju združeval ideal revolucionarnih vrednot s praktičnim zavedanjem omejitev časa in družbene realnosti. Njegov cilj je bil ustvariti pravičnejšo in učinkovitejšo družbo, a je hkrati spoznal, da korenite spremembe, ki bi zamenjale tisočletni fevdalni sistem, ni mogoče uvesti čez noč, ne da bi pri tem sprožile notranje nemire ali sprožile konflikte z močnimi evropskimi sosedami. Zaradi tega je iskal ravnotežje med revolucionarnimi ideali in politično stabilnostjo, kar je med drugim pojasnilo njegovo odločitev za uvedbo cesarstva – sredstvo za konsolidacijo oblasti in zaščito dosežkov revolucije. Če bi se zgodovinske okoliščine razvijale drugače, bi se Francija verjetno lahko razvila v ustavno monarhijo, podobno tistim, ki jih danes poznamo v sodobni Evropi, pri čemer bi Napoleon postopoma omogočil institucionalno ureditev, ki bi združevala moč izvršne oblasti z omejitvami in pravicami, značilnimi za ustavne sisteme.
Mnogi ga vidijo kot vizionarskega reformatorja in neusmiljenega osvajalca. Katera od teh zapuščin danes prevladuje in zakaj?
Napoleon je bil vizionarski reformator, hkrati pa tudi izjemen vojaški poveljnik. V povezavi s slednjim ga zgodovinski spomini pogosto prikazujejo v nasprotnih lučeh: za njegove privržence je bil vojaški genij, za nasprotnike, predvsem tedanjo družbeno elito, neusmiljeni osvajalec. Ta elita je imela v rokah medije, zato se je ta podoba razširila v ljudsko zavest ter je kasneje prešla v zgodovinopisje. Vendar pa je treba omeniti, da je bila večina vojn v tem obdobju pravzaprav napovedanih Napoleonu in ne obratno; Napoleon si je, kar ni pogosto izpostavljeno, prizadeval za mir, ob pogoju, da države priznajo novo francosko družbeno ureditev. Francoska vojska je bila v začetnih letih pogosto manjša in slabše opremljena, zato je bil mir za Francijo strateško pomemben.
Danes zahvaljujoč novim virom, med njimi triintrideset tisočim Napoleonovim korespondencam, pisem, ki dodatno osvetljujejo njegov način razmišljanja in delovanja, v kolektivni zgodovinski luči prihaja v ospredje podoba reformatorja. Njegova sposobnost preoblikovati pravne, politične in upravne strukture ter vnesti racionalnost in red v kaotično Evropo je njegov trajnejši in bolj vpliven prispevek kot vojaške osvojitve.
Napoleon je pogosto prikazan kot človek neusmiljenih ambicij. Ali menite, da je bila ta lastnost njegova največja moč ali vzrok za njegov padec?
Napoleon sam bi rekel, da je bil človek drznih ambicij. Ta je izhajala iz njegovega prepričanja, da mora človek s svojim delom prispevati k napredku družbe. Kot vodilo so mu služile razsvetljenske ideje. Že pri devetih letih je bral Rousseaujeva dela, med njimi Družbeno pogodbo, v kateri je filozof zagovarjal, da oblast izvira iz ljudstva in mora služiti skupnemu dobremu. Rousseau je v Družbeni pogodbi nasprotoval obstoječemu družbenemu redu, saj je trdil, da legitimna oblast izhaja iz splošne volje ljudstva. Ta preobrat v razumevanju oblasti in družbene organizacije je bil v času svojega nastanka izjemno radikalen. Predstavljal je predvsem teoretično osnovo, katere uresničitev v praksi je bila zaradi odporov obstoječih struktur težavna; zahvaljujoč Napoleonu in njegovi politični ambiciji pa je Francija uspela prenesti nekatere Rousseaujeve ideje v konkretne reforme.
Napoleonovo ambicijo so navdihovali tudi življenjepisi uspešnih zgodovinskih osebnosti, med njimi Julija Cezarja in Aleksandra Velikega. Dejanja teh mož, ki so imela pomemben vpliv na družbo, so mu dajala zagon in motivacijo, da je tudi sam verjel v možnost velikih dosežkov. Vodila ga je želja, da bi naredil nekaj dobrega za ljudi in skupnost. Zanj ni bilo najpomembnejše bogastvo, temveč uspeh in samopotrditev. Kar zadeva bogastvo, pa je bil prepričan, da je prav, da je človek nagrajen v skladu s svojim prispevkom v družbi.
Njegova ambicija po družbenih spremembah, od katerih ni želel odstopiti, pa je naletela na odpor obstoječih političnih in družbenih struktur. To je sprožilo konflikt med starim in novim redom, nobena od strani pa ni bila pripravljena popustiti. Napoleonovo širjenje izven Francije ni bilo toliko posledica njegovih ambicij, temveč odziv na politične okoliščine in potrebo po zaščiti revolucionarnih vrednot doma. Ta širitev je sprožila nove konflikte. Njegov padec je bil deloma posledica njegove ambicije, v večji meri pa rezultat nekaterih napačnih političnih odločitev.
Napoleon se je zavedal tudi negativnih posledic svojih ambicij. Ob obisku Roussojevega groba je dejal, da bi bilo za mir v svetu morda bolje, če Rousseaua in njega nikoli ne bi bilo.
Čeprav ste o tem že govorili, vseeno vprašam ponovno. Katere Napoleonove reforme so še danes vidne v družbah?
Napoleonove reforme so imele globok in trajen vpliv, saj so uvedle sistemske spremembe, ki so preživele stoletja in oblikovale temelje sodobne Evrope. Njegove pravne, upravne in izobraževalne reforme še danes vidimo v številnih družbah, čeprav pogosto zavestno ne povežemo teh struktur z njegovim imenom.
Najbolj znan je Code civil, ki je kodificiral civilno pravo. Ta zakonik je uvedel načela enakosti pred zakonom, zaščite lastninske pravice in odpravo fevdalnih privilegijev. Številne sodobne evropske pravne sisteme še danes zaznamujejo ti temelji – civilno pravo, urejeno po jasnih zakonih, ki veljajo za vse državljane, je v mnogih državah preneseno neposredno ali posredno iz Napoleonskega zakonika. Prav tako so načela, kot so enakopravnost pred zakonom, možnost dostopa do sodišča in varstvo lastnine, ostala ključni del pravosodnih sistemov.
Napoleon je uvedel centralizirano državno upravo, kjer so oblasti organizirane hierarhično in učinkovito. Uvedel je meritokracijo, kar pomeni, da so položaje dobivali ljudje po zaslugah, ne po plemiških privilegijih ali družinskih povezavah. Ta sistem je bil osnova modernih državnih institucij – od upravnih organov do lokalne in regionalne samouprave. Prav tako je uvedel uradništvo kot profesionalno kariero, kar je pomembno za stabilnost sodobnih državnih sistemov.
Napoleon je uvedel obvezno javno šolstvo, predvsem za razvoj kadrov, potrebnih v upravi in vojski. Vpeljal je liceje in druge državne šole, ki so zagotavljale enoten učni načrt in disciplinirano izobraževanje. Danes vidimo odmev teh reform v številnih evropskih šolskih sistemih, kjer obstajajo javne šole z enotnimi standardi in možnostjo napredovanja glede na sposobnosti. Njegov poudarek na izobraževanju kot sredstvu za razvoj državne in družbene učinkovitosti je še vedno osnova sodobnih sistemov javnega izobraževanja.
Skupno gledano so Napoleonove reforme vplivale na to, da so današnje evropske države urejene bolj racionalno in enakopravno. Pravne, upravne in izobraževalne strukture, ki jih je uvedel, tvorijo okostje sodobne države in so prisotne v vsakodnevnem življenju – od sodnikov in uradnikov do učiteljev in šolarjev. Njegov vpliv je torej trajen in vseprisoten.
Podobno kot pri prejšnjem vprašanju, saj ste nanj do zdaj že dodobra odgovorili, a vseeno. Ker so imele Napoleonske vojne posreden, a pomemben vpliv na slovenska ozemlja, bi morda lahko izpostavili najpomembnejše lokalne posledice, tako politične kot kulturne?
V Ilirskih provincah so Francozi uvedli upravno ureditev, podobno kot na drugih zasedenih ozemljih, vendar so province imele poseben status – niso spadale neposredno pod Francijo, temveč so bile samostojna enota. Francozi so delno odpravili fevdalizem in uvedli sodobno upravo in sodstvo, uvedli enake pravice za vse državljane po civilnem zakoniku, versko svobodo, ukinili cehe ter uvedli enoten davčni sistem in vojaško obveznost. Hkrati so začeli graditi ceste, ki so pospešile gospodarski razvoj, francoski jezik pa je postal uradni jezik. Te reforme so pospešile modernizacijo slovenskih krajev, po drugi strani pa je celinska zapora prekinila dotedanje gospodarske tokove, kar je na gospodarstvo vplivalo negativno.
Že leta 1810 so bile odprte številne šole – vsaka občina je dobila štiriletno osnovno šolo, delovalo je več gimnazij, licej in centralna šola v Ljubljani. Šole so bile podržavljene, kar je pomenilo, da so bile izvzete iz cerkvenega nadzora, slovenščina pa je prvič postala učni jezik v osnovnih šolah in delu gimnazij.
Prva dva generalna guvernerja, Marmont in Bertrand, razgledana in izobražena moža, sta z uvedbo opernih predstav in koncertov obogatila družbeno življenje Ljubljane. Slovenska književnost v času Ilirskih provinc sicer ni ustvarila večjih literarnih del, a je prav takrat, zahvaljujoč Vodniku in Jerneju Kopitarju, začel nastajati slovenski knjižni jezik, kar je pripomoglo k razvoju literarnega ustvarjanja Franceta Prešerna.
Francoska vladavina na Slovenskem je bila kratka, trajala je le štiri leta (1809–1813). Ko so Avstrijci ponovno prevzeli oblast, so odpravili večino francoskih reform, predvsem tiste, ki so se nanašale na Cerkev, šolstvo in jezik, nekatere spremembe v upravi in sodstvu pa so ohranili. Kljub kratkemu trajanju pa je francoska oblast pomembno vplivala na slovensko narodno zavest.
Poleg vojaške strategije je bil Napoleon mojster gradnje podob in propagande. Kako se njegov samostojno ustvarjeni mit primerja z zgodovinsko resničnostjo?
Napoleon Bonaparte je pripadal nižjemu plemstvu, kar je v družbi, kjer so bili položaji dedni in prehod med razredi izjemno omejen, pomenilo velike omejitve za napredovanje. V takšnih razmerah je bilo skoraj nemogoče, da bi posameznik iz njegovega sloja dosegel visoke vojaške ali politične položaje. Njegov kasnejši vzpon je bil mogoč predvsem zaradi sprememb, ki jih je prinesla francoska revolucija, saj je odprla možnosti za napredovanje na podlagi zaslug in sposobnosti, ne le porekla.
Napoleon v začetku svoje kariere praktično ni imel nobenega vpliva, zato je bilo zanj ključno, da si pridobi prepoznavnost in oblikuje javno podobo. Zavedal se je, da brez podpore javnosti ne bo mogel uresničiti svojih političnih ciljev, to je, modernizirati državo. Njegova sposobnost prepoznavanja političnih potreb in čustvenih odzivov ljudi mu je omogočila, da je z uporabo različnih medijev – časopisov, gledališča, umetnosti in javnih slovesnosti – oblikoval svojo podobo kot sposobnega in odločnega voditelja. Ta propaganda mu ni služila zgolj kot sredstvo utrjevanja oblasti, temveč je bila tudi orodje učinkovitega vodenja, saj je pridobivanje zaupanja javnosti neposredno vplivalo na legitimnost njegovih odločitev in možnost uresničevanja reform.
Medijske propagande so se posluževali tudi njegovi nasprotniki, ki so Napoleona poskušali prikazati v negativni luči, da bi dosegli svoje politične cilje. Prav ta dvojna narava njegove podobe – ena, ki jo je ustvaril sam, in druga, ki so jo širili njegovi nasprotniki – je verjetno razlog, da zgodovinarji še danes razpravljajo o njegovi osebnosti.
Po mojem mnenju mit, ki ga je Napoleon sam oblikoval, v mnogih pogledih bolje odraža resničnost njegovega političnega in vojaškega delovanja kot negativne podobe, ki so jih širili njegovi nasprotniki. Zgodovinski viri pogosto navajajo primere, ko so njegovi nasprotniki po osebnem srečanju z njim, o njem popolnoma spremenili mnenje.
Če bi lahko iz Napoleonovega življenja izluščili en ključni nauk, kaj bi to bil?
V življenju je pomembno imeti jasne cilje in pogum, da jih uresničiš, hkrati pa se zavedati vpliva svojih dejanj na druge.
Napoleon je navdihnil nešteto biografij, romanov in filmov. Med njimi tudi vašo knjigo Jaz, Napoleon. Zakaj menite, da njegova zgodba še vedno fascinira ne le strokovnjake, temveč tudi širšo javnost?
Napoleonova zgodba fascinira široko javnost, ker združuje elemente, ki so univerzalno privlačni: izjemen vzpon iz skromnega porekla do vrhov moči, briljantnost v strategiji in politiki, osebne ambicije, a hkrati ranljivost in človeške napake. Njegova življenje je skoraj filmska drama, polna zmag, porazov, intrig in preobratov, kar pritegne tako zgodovinarje kot bralce in gledalce, ki iščejo zgodbe o velikih osebnostih.
Poleg tega Napoleon združuje kontraste: bil je gradbenik in hkrati rušilec, vizionar in pragmatik, kar ustvarja napetost med občudovanjem in kritiko. Ljudje se lahko poistovetijo z njegovimi človeškimi lastnostmi, kot so ambicija, odločnost, dvomi in strahovi, hkrati pa občudujejo njegovo sposobnost preoblikovati svet okoli sebe.
Še en razlog, zakaj njegova zgodba vzbuja zanimanje, je trajni vpliv njegovih reform in vojaških dejanj. Zgodovina ga še vedno čuti: pravni sistemi, uprava, izobraževanje in celo današnje vojaške doktrine so pogosto odsev njegovih idej in praks. To daje njegovi zgodbi otipljiv pomen – ni le legenda, ampak tudi del sodobnega sveta.
Napoleon Stanleyja Kubricka: Najboljši film vseh časov, ki ni bil posnet
Urednik portala Student.si
