Na eni strani Stanley Kubrick, za mnoge najboljši režiser vseh časov. Na drugi strani Napoleon Bonaparte, za mnoge največji vojskovodja vseh časov. Kaj bi se zgodilo, če bi ti dve osebi združili? Verjetno ne bomo nikoli vedeli. Film Napoleon, ki ga je želel posneti Kubrick, se je trdno zapisal v filmsko zgodovino kot najboljši film, ki ni bil nikoli posnet. Tokrat se vračamo daleč v obdobje, kjer je Kubrick oral ledino filmskega sveta, a pri Napoleonu ostal praznih rok, filmski oboževalci pa posledično brez morebitne mojstrovine. Kaj se je zgodilo s Kubrickovim Napoleonom?
Napoleon, leta 2023 aktualen kot že dolgo ne
Leto 2023 je začuda precej tesno povezano z Napoleonom. Res je, obeležujemo 230. obletnico Obleganja Toulona, ki je iz Napoleona ustvarilo zvezdo francoske vojske in obletnico obglavljenja Marije Antoanete.
V kina je prišel film Ridleya Scotta, z imenom Napoleon, ki je že s prvimi fotografijami in napovedniki požel veliko kritik in navdušenja. Z začetkom leta pa je Steven Spielberg sporočil, da za BBC vestno pripravlja sedem epizod projekta »Kubrickov Napoleon«. Ni trajalo dolgo, da smo ponovno pri omembi velikega režiserja, ki je velik del svoje kariere porabil za raziskovanje o tematiki oziroma osebi, ki mu je ni bilo namenjeno prenesti na filmski trak.
Stanley Kubrick pred, med in po ideji o Napoleonu
Leta 1975 je Kubrickov film Barry Lindon po sedmih nominacijah prejel štiri oskarje. Z leti se je njegov sloves močno izboljšal, v njem pa vidimo zvrhano mero znanja, ki ga je Kubrick nabral v raziskovanju za njegovo biografsko epopejo o francoskem generalu. Njegov deseti celovečerec je slonel na knjižni predlogi The Luck of Barry Lyndon, ki jo je leta 1844 napisal William Makepeace Thackeray, in pripoveduje zgodbo povzpetnika, ki se s poroko vzpne po družbeni lestvici v času Sedemdnevne vojne.
Film ponuja majhen, ekstremno majhen, vpogled v to, kar bi lahko bil njegov Napoleon. A za to se moramo vrniti še nekaj let v preteklost.
V sedemletnem premoru so si sledili Dr. Strangelove (1964), 2001: Vesoljska odiseja (2001: A Space Odyssey, 1968) in Peklenska pomaranča (A Clockwork Orange, 1971). Vsi imajo skupnega Kubricka, ki je prebiral knjige in zapise o Napoleonu iz Korzike, zavzeto požiral nabrano znanje in si ogledoval filme ter serije o njem in njegovem času. Zgodba gre nekako takole.
Napoleon in Kubrick: Kombinacija, ki je svet ni videl
Ob zaključku produkcije Vesoljske odiseje in njenem posledičnem uspehu, ki je Kubricka izstrelil med zvezde, se je odločil, da bo njegov naslednji projekt visoko proračunska biografija o Napoleonu. Hkrati naj bi šlo za študijo likov in obsežen ep, poln veličastnih bojnih prizorov s tisočimi statisti. Po njegovih besedah se je odločil, da bo posnel najboljši in največji film vseh časov. In temelj filma je bil prav Napoleon o katerem je Kubrick dejal, da je bil »eden tistih redkih mož, ki premikajo zgodovino in krojijo usodo svojega časa in prihodnjih generacij.«
Prebral je vse, kar je lahko. Ogledal si je vse, kar je bilo takrat na voljo. Francoskega Napoleona režiserja Abela Ganca in sovjetske epske filmske serije Vojna in mir ni maral. Prav strašljivo se zdi, da je usodo neposnetega filma v veliki vlogi spisal prav režiser sovjetske serije Sergej Bondarčuk s svojim Waterloojem leta kasneje. Kubrick je želel ustvariti več in k temu je stremel.
V času predprodukcije in priprav na snemanje filma je s popolno obsedenostjo nad tematiko v Evropo poslal nič koliko raziskovalcev, ki so sledili Napoleonovim sledem. Eden izmed njih je bil njegov svak in dolgoletni izvršni producent Jan Harlan. »Leta 1968 in 1969 sem bil v Zürichu,« je povedal Harlan ob razstavi, ki je po štirih desetletjih svetu končno razkrila Kubrickov napoleonski neuspeh.
»Iskal sem relevantno gradivo, knjige in risbe, preprosto vse, kar sem lahko našel o obdobju od francoske revolucije do Dunajskega kongresa leta 1815. Drugi so tedne potovali skozi Nemčijo, Francijo in Združeno kraljestvo na isti misiji.« Nobena podrobnost ni bila premajhna, da bi očarala Kubricka, pa naj gre za barvo prsti na bojišču do oblike žeblja v podkvi. »Ljubil je raziskovanje in študij,« je bil iskren Harlan. »Predprodukcija in montaža sta bili njegovo veselje – snemanje samo po sebi je bilo nuja.«
Ko so bile javnosti razkrite Kubrickove priprave na ep o Napoleonu
V londonskem Muzeju dizajna je bila septembra 2019 organizirana razstava o Stanleyu Kubricku, ki je ponudila vpogled v njegovo kariero in delo. To je bil trenutek, ko so bile filmskim oboževalcem razkrite mnoge skrivnosti o nastajanju filma, ki jih v letih poprej niso razkrila poročila, knjige, zapisi in intervjuji z vsemi, ki so bili tako ali drugače povezani z neposnetim filmom.
Razstavljeno gradivo je bilo sestavljeno iz fotografij, skic in dokumentov, med njimi tudi prijazno pismo Audrey Hepburn, v katerem je zavrnila vlogo Napoleonove žene Joséphine de Beauharnais. (Davida Hemmingsa je bil najprej v mislih za glavno vlogo, nato pa je izbral Jacka Nicholsona).
Oči javnosti so uzrle izbor 276 Kubrickovih knjig o francoskem cesarju, vključno z biografijo Felixa Markhama, ki je osvetljena z znaki, podčrtaji in opombami. Najbolj zanimiva od vsega pa je bila omarica kartic, v kateri je bilo moč izbrati kateri koli dan v Napoleonovem življenju, odpreti ustrezen predal, se pomakniti do ustrezne indeksne kartice in na voljo so bile informacije, ki zajemajo vse – od tega, kaj je imel Napoleon za zajtrk, do tega, kaj je imela Josephine oblečeno pri večerji.
Kot je v slovenščini na voljo izjemen vodič Matica Majcna z naslovom Kubrickova Odiseja v vesolju, tako je v angleščini na voljo knjiga Stanley Kubrick’s Napoleon: The Greatest Movie Ever Made. Vsaka svoj pregled naslovnega filma pregleda do obisti natančno.
Scenarij za Napoleona je obsegal 148 strani, romunska vojska pa mu je namenila 50 tisoč vojakov
Tako smo po večmesečnem intenzivnem raziskovanju zgodovine, evropskih prizorišč, dogovorov z enormno ekipo vseh vključenih in multitudi drugih opravil za prihajajoči film prispeli do leta 1969. Kubrick je imel na mizi scenarij, ki je obsegal 148 strani. Kot je povedal Harlan, se Kubrick ni omejil na eno obdobje Napoleonovega življenja temveč bi film zajemal vse od njegovega rojstva na Korziki leta 1769 do njegovi smrti na Sv. Heleni leta 1821. Cilj je bil jasen in že večkrat omenjen, ustvariti ep vesoljskih širjav. In pri vsem tem veliki režiser ni izgubil fokusa niti za en dan.
Dejal je, da bi snemanje trajalo manj kot je trajalo pri Vesoljski odiseji. Zunanji prizori bitk, lokacij in podobnega bi potrebovali trimesečno delo, približno enako časa bi potrebovali za delo v studiu. Pričanja nam povedo, da ga ni bilo strah za proračun. A morda bi ga lahko bilo, saj je želel točne lokacije za dogodke v Napoleonovem življenju, historično pravilne kostume in potek samih dogodkov. Za potrebe snemanja velikanskih bitk naj bi mu romunska vojska na pomoč priskočila s kar 40 tisoč pešaki in 10 tisoč konjeniki.
Film bi lahko postal največji ali vsaj najbolj ikonični film Kubrickove kariere in širše. Združil bi tempo Barryja Lyndona, pozornost do podrobnosti Vesoljske odiseje in vojaško epskost Spartaka. O tem je nekaj malega, a izjemno pomembnega povedal njegov svak: »Samodestruktivna dejanja inteligentnih ljudi, strup ljubosumja in maščevanja, načini, kako gredo lahko briljantnost, uspeh in moč z roko v roki z egocentričnostjo, nečimrnostjo in zlorabo te moči … to so bile teme, ki so ga vedno zanimale. . Samo pomislite na Lolito, Poti slave in dr. Strangelovea.«
O filmih zgodovine si preberi tudi prispevek o Titaniku, kot ga je posnela nacistična Nemčija.
Kubrickov Waterloo je bil studio MGM
Ampak v stilu Napoleona je bil tudi Kubrick vse bližje svojemu Waterlooju. Sledilo je leto 1970, ko mu studio MGM, za katerega je posnel 2001: Vesoljska odiseja, ni odobril projekta.
Do snemanja Napoleona ni nikoli prišlo. Razlogov za to naj bi bilo več. Eden od teh je menjava njihovih vodilnih mož, ki so denar raje namenjali gradnji kazinojev kot financiranju srednjeveških epov na filmskem traku z več kot 50 tisoč statisti. Drug razlog se delno povezuje s prvim in obsega visoke stroške produkcije filma – vse od snemanja na lokacijah, zgodovinsko velike ekipe in še bi lahko naštevali. Tretji razlog pa je vstop v leto 1970 in vpogled v kinodvorane, kjer se je predvajal film Waterloo sovjetskega režiserja Sergeja Bondarčuka, ki je posnel serijo Vojna in mir, do katere Kubrick ni gojil velikih simpatij. Medel finančni uspeh Waterlooja (četudi danes velja za mojstrovino) je dal možem v usnjenih sedežih tehten dokaz, da si ljudje ne želijo gledati še enega filma o Napoleonu – vsaj ne v takem obsegu.
Napoleon Stanleya Kubricka je legendaren, še vedno pa so možnosti, da bo posnet
Stanley Kubrick je idejo o filmu Napoleon opustil, ostala so le ugibanja. Po nekem čudežu je do leta 1971 vseeno posnel Peklensko pomarančo, svoje pridobljeno znanje o francoski zgodovini pa je uporabil pri prej omenjenemu Barryju Lydonu. »Očividci« so večkrat dejali, da Kubrick ni imel želje po vrnitvi k ideji o filmski upodobitvi Napoleonovega življenja, saj ji ne bi storil pravice, ki si jo je tako želel. Stopil je stran, v filmski svet pa se je zapisal kot eden največjih filmskih ustvarjalcev vseh časov. Kubrick – tako izjemen, da je tudi film, ki ga ni nikoli posnel, postal najboljši film, ki ga svet ni nikoli uzrl.
Na našo izjemno srečo pa je javnosti dostopen 148-stranski scenarij, ki ga je Stanley Kubrick napisal za svojega Napoleona. Če gre verjeti že skoraj desetletnim obljubam Stevena Spielberga in BBC-ja se bi lahko še v tem desetletju veselili sedmih epizod visoko proračunske epske serije o Napoleonu, ki bi bila posneta prav po tem istem scenariju. Pravijo, da se zgodovina ponavlja. Upamo le, da se tokrat ne bo in bo projekt uresničen.
Urednik portala Student.si
