Junija 2025 so se uradno začela izkopavanja na območju, kjer je med letoma 1925 in 1961 deloval dom za neporočene matere in njihove otroke. Prve raziskave kažejo, da naj bi bilo tam pokopanih 796 otrok, starih od nekaj dni do treh let – večina odvrženih v betonski greznici, brez krst, imen ali grobov.
Čeprav je bila ta tragična zgodba javnosti znana že od leta 2014, ko je lokalna zgodovinarka Catherine Corless razkrila neskladja med smrtnimi listi in pokopi, so z dejanskimi izkopi dolgo odlašali. Zdaj, ko so se dela končno začela, se najhujši sumi potrjujejo v pretresljivih pričevanjih preživelih.
Igra, ki je razkrila grobišče
Kot navajajo mediji, se je že v 70. letih prejšnjega stoletja nekaj otrok med igro znašlo na nenavadnem mestu – porušeni betonski plošči ob kipu Device Marije. V odprtini so zagledali človeške kosti. A takrat so oblasti primer hitro zaključile in vse skupaj pokrile z zemljo. Vse je poniknilo, dokler ni Corlessova leta pozneje odkrila skoraj 800 smrti otrok, ki niso bili nikoli uradno pokopani.
Njeno raziskovanje je sprožilo odpor v skupnosti, toda resnica je začela vztrajno prebijati na plano. Ena od prebivalk, Mary Moriarty, je opisala, kako jo je neki deček nekoč pripeljal do odprtine, kjer je zagledala »stotine majhnih zavitih teles, zloženih drug na drugega«. Šele leta kasneje je dojela, da je gledala trupla dojenčkov.
Nov val bolečih zgodb
Izkopavanja so zdaj sprožila nov val pričevanj in spominov. Anne Corrigan, ena izmed preživelih otrok iz doma, je šele pred leti izvedela, da ni bila edinka – v domu naj bi njena mama rodila še dva sinova, za enega od njiju ni nikjer mogoče najti nobenega groba ali smrtnega lista. Anne je danes ena najglasnejših predstavnic združenja svojcev in preživelih.
Dela vodijo forenzično – kot na prizorišču zločina
Za izkopavanje uporabljajo poseben stroj z gladko zajemalko, ki počasi odstranjuje zemljo na 5.000 kvadratnih metrih površine. Izkopavanja vodi 18-članska ekipa strokovnjakov iz Irske, Velike Britanije, Španije, Avstralije, Kolumbije in ZDA pod vodstvom Daniela MacSweeneyja, nekdanjega odposlanca Rdečega križa.
»To je izkopavanje po forenzičnih standardih – kot prizorišče policijske preiskave«, je povedal MacSweeney. »Če odkrijemo znake nenaravne smrti, moramo poklicati mrliškega oglednika ali policijo.«
Med izzivi izkopavanja so tudi kontaminacija z vodo, prepletanje kosti, prisotnost drugih ostankov iz časa lakote in nekdanjega delavskega doma ter dejstvo, da so nekateri ostanki zakopani dva metra globoko. Strokovnjaki upajo, da jim bo z DNK-analizami uspelo identificirati vsaj del otrok in ostanke dostojno pokopati ali vrniti svojcem.
Dolga pot do resnice
»Zelo, zelo sem si oddahnila, da se je končno začelo«, je povedala Corless. »Dolgo je trajalo. Vse skupaj je kar malo preveč zame. Ampak to je sreča – zame in za družine, ki upajo, da bodo našle svoje bližnje.«
Svoje raziskave je predala ekipi izkopavalcev. »To so vrhunski strokovnjaki, pa tudi čustveno predani. Resnično želijo priti do dna te zgodbe.« Njena upanja so skromna, a iskrena: »Upam, da bodo lahko sestavili kosti, čeprav je veliko ostankov zmešanih, ker je v jamo prišla voda.«
Irska se sooča s svojo preteklostjo
Dom svete Marije je deloval s soglasjem irske države, ki je dolga desetletja tolerirala sistemsko poniževanje žensk in visoko smrtnost otrok v podobnih zavodih. Ustanovo so vodile redovnice reda Bon Secours, ki danes izražajo obžalovanje, a mnogim svojcem to ni dovolj.
Z izkopavanji se nadaljuje proces narodne refleksije, ki je prinesel tudi uradno opravičilo države. Izkopavanja v Tuamu so zato začetek dolge poti iskanja identitete, dostojanstva in zgodovinske pravičnosti za tiste, ki jih je družba najprej izrinila, nato pa še pozabila.
»Njihovo trpljenje je madež na vesti naroda«, je že ob odprtju preiskave zapisala irska vlada. A šele zdaj se lopata zares dotika zemlje.
Po ocenah naj bi izkopavanja trajala približno dve leti.
Novinar
