Pred natanko desetimi leti je Kitajska naznanila uraden konec eni izmed najbolj kontroverznih politik 20. stoletja, politiki enega otroka. Politika enega otroka je bila formalno uvedena leta 1979 z namenom zajezitve hitre rasti prebivalstva.
29. oktobra 2015 je vlada v Pekingu sporočila, da bodo vsi pari lahko imeli dva otroka. Novica je hitro obkrožila svet in sprožila razprave o tem, kaj ta sprememba pomeni za Kitajsko in za svetovno demografijo.
Zakaj je Kitajska uvedla politiko enega otroka?
Ko je bila politika uvedena konec sedemdesetih let, je imela Kitajska več kot 900 milijonov prebivalcev. Vlada se je bala, da bo prehitro naraščajoča populacija ogrozila gospodarski razvoj in povzročila pomanjkanje hrane, stanovanj ter delovnih mest.
Pod vodstvom Denga Xiaopinga je država sprejela radikalno rešitev: omejitev rojstev. Večina družin je lahko imela le enega otroka, razen redkih izjem, na primer na podeželju ali v etničnih manjšinah.
Uradno je bil cilj politike »uravnotežen razvoj in modernizacija«. V praksi pa je politika pomenila stroge nadzore, visoke kazni in v nekaterih primerih tudi prisilne splave. Posebej v devetdesetih letih je bila politika izvajana brez popuščanja, kar je pustilo močne družbene in čustvene posledice.
Manj rojstev, več težav
Politika je sicer res upočasnila rast prebivalstva, a je ustvarila nove težave. Prva med njimi je bila spolna neuravnoteženost. Zaradi tradicionalnih pričakovanj, da morajo sinovi skrbeti za starše, so številne družine želele imeti fanta. Rezultat pa je bil seveda porušen naravni odnos med številom fantov in deklet.
Drugi učinek je bil hitro staranje prebivalstva. Generacija otrok, rojenih v osemdesetih in devetdesetih letih, je danes delovno aktivna, a njihovi starši in stari starši se starajo brez dovolj mladih, ki bi jih lahko finančno podpirali.
Ekonomski model, ki je dolgo temeljil na veliki delovni sili, se je začel lomiti. Kitajska je spoznala, da bo morala spremeniti politiko, če želi ohraniti gospodarsko rast in družbeno stabilnost.
Dan, ko se je politika končala
29. oktobra 2015 je kitajski državni medij Xinhua objavil kratko, a zgodovinsko izjavo: »Vsi pari bodo smeli imeti dva otroka.« Svetovni mediji so seveda takoj razširili to novico. Številni so jo pozdravili kot konec obdobja nadzora nad svobodnim odločanjem o rojstvu otrok in družinskim življenjem.
Toda politika se ni končala čez noč. Uradno je nova ureditev začela veljati 1. januarja 2016, ko je vlada sprejela dopolnjen zakon o načrtovanju družine. Zakon je predvideval tudi spremembe v zdravstvenem in izobraževalnem sistemu, saj je bilo treba pripraviti pogoje za potencialni porast rojstev.
Drastičnega porasta rojstev pa ni bilo. V prvih dveh letih po ukinitvi je bilo zaznati rahel porast rojstev. Leta 2016 se je rodilo približno 17,9 milijona otrok, kar je nekaj več kot leto prej. Toda optimizem ni trajal dolgo. Že po letu 2018 je število rojstev spet začelo padati. Mlade družine so se soočale z visokimi stroški stanovanj, vzgoje in izobraževanja. Mnogi pari so se odločili, da bodo imeli le enega otroka ali nobenega.
Demografski izzivi 10 let kasneje
Kljub temu, da ima Kitajska kar 1,41 milijarde prebivalcev, se začenja soočati z enakimi problemi kot mi, Evropejci. Dejansko se število prebivalcev na Kitajskem počasi, a vztrajno zmanjšuje. Leta 2022 je država prvič po šestih desetletjih zabeležila negativen naravni prirastek. To pomeni, da je umrlo več ljudi, kot se jih je rodilo.
Staranje prebivalstva postaja ena največjih skrbi. Po nekaterih ocenah bo do leta 2050 skoraj tretjina Kitajcev starejših od 60 let. To bo močno vplivalo na pokojninski sistem, zdravstvo in trg dela. Delovna sila se zmanjšuje, zato številna podjetja že čutijo pritisk pomanjkanja mladih zaposlenih. Država poskuša to nadomestiti z avtomatizacijo in umetno inteligenco, a te rešitve imajo svoje meje.
Kaj je razlog za manj rojstev?
Spet se ozrimo na nam bolj znan, zahodni svet. In odgovor bo zelo podoben. Za mlade, rojene po letu 2000, je odločitev o otrocih pogosto odvisna od življenjskega standarda. Študenti in mladi zaposleni pravijo, da si težko predstavljajo, kako bi združili delo, kariero in starševstvo. In žal je kariera vse bolj pogosto na prvem mestu prioritet med mladimi.
Ob tem se spreminja tudi pogled na vloge spolov. Vedno več žensk se odloča, da bo ostalo samskih ali brez otrok, saj pritiski zelo tradicionalne kitajske družbe počasi popuščajo. Na kitajskih družbenih omrežjih se krepi gibanje »double income, no kids« (dvojni dohodek, brez otrok).
Kje je torej rešitev?
Po letu 2021 je Kitajska uvedla še politiko treh otrok, ki je uradno dovolila do tri otroke na družino. A tudi to ni bistveno spremenilo trendov. Država zdaj poskuša z različnimi spodbudami: finančnimi pomočmi, davčnimi olajšavami, cenejšimi vrtci in stanovanji za družine z otroki. Vendar se večina teh ukrepov izkaže za nezadostne.
Deset let po koncu politike enega otroka je jasno, da demografskih trendov ni mogoče spremeniti čez noč. Kitajska vlada se zdaj sooča s paradoksom, saj je nekoč morala omejevati rojstva, zdaj jih mora spodbujati. Čeprav so spremembe počasne, se odpira nova razprava o tem, kaj pomeni družina v 21. stoletju. Mladi želijo več svobode pri odločanju, ženske več podpore, družba pa več razumevanja. Vse to kaže, da je prihodnost demografije odvisna od kombinacije politike, stanja gospodarstva in predvsem vrednot.
Novinar
