Dan državnosti sem letos praznovala nekoliko drugače. Ne na domačem trgu, ne ob televizijskem prenosu proslave in ne med ljudmi, ki jim ni treba razlagati, kje je Slovenija. Praznovala sem ga v Parizu, skupaj s slovenskim veleposlaništvom, kjer sem bila na pripravništvu.
Dan državnosti sredi Pariza
Slovesnost je potekala v pariških Les Salons Hoche, v prostoru, ki je bil na prvi pogled zelo francoski: elegantni saloni, visoki stropi, urejeni gostje in občutek pariške formalnosti, ki ga hitro prepoznaš, ko nekaj časa živiš v mestu. A znotraj tega prostora se je za nekaj ur ustvarila Slovenija.
Dan državnosti praznujemo 25. junija, v spomin na leto 1991, ko je Slovenija razglasila samostojnost. V šoli se ta datum pogosto naučimo kot zgodovinsko dejstvo. Kot nekaj, kar spada v učbenike, proslave in govore. Šele ko živiš v tujini, pa začneš drugače razumeti, da država ni samo ozemlje na zemljevidu. Je tudi skupnost, ki jo ljudje nosijo s seboj.
Ambasada je v tem smislu poseben prostor. Ni čisto Slovenija, ker stoji v Parizu. Ni čisto Francija, ker v njej delaš s slovenskimi diplomati, slišiš slovenski jezik in sodeluješ pri dogodkih, ki državo predstavljajo navzven. Je nekaj vmes: majhen diplomatski otok, na katerem se domovina za nekaj ur preseli v tujino.
Kot pripravnica sem praznik doživela malo drugače kot gostje. Nisem bila tam le zato, da bi poslušala govor ali nazdravila. Videla sem tudi priprave, organizacijo, drobne naloge in ljudi, ki stojijo za takšnim dogodkom. Ravno v tem se mi je pokazalo, da diplomacija ni samo nekaj, kar se dogaja na velikih srečanjih predsednikov in ministrov. Pogosto je sestavljena iz sprejemov, pogovorov, kulturnih dogodkov in trenutkov, v katerih država poskuša drugim povedati, kdo je.
Nenavadnost nacionalne pripadnosti
V tujini majhnost Slovenije hitro postane očitna. Pogosto jo je treba postaviti na zemljevid, jo razlikovati od Slovaške ali pojasniti, zakaj ni samo nekje ‘blizu Avstrije’. A prav ta majhnost ima tudi svojo moč. Ko se v Parizu zbere skupnost ljudi, ki jih povezuje Slovenija, postane jasno, da država ne obstaja samo znotraj svojih meja. Obstaja tudi v jeziku, stikih, spominih in odnosih, ki jih vzdržuje zunaj njih.
Ob tem sem razmišljala, kako nenavadna je nacionalna pripadnost. Večino časa je skoraj nevidna. Ne razmišljamo vsak dan o tem, da smo državljani neke države. Potem pa pride trenutek, praznik ali kraj, v katerem se ta pripadnost zgosti. Nenadoma ni več abstraktna. Postane glas, pogovor, pesem, kozarec v roki in občutek, da nekdo razume, od kod prihajaš.
Ko sem zapuščala sprejem, sem bila še vedno v Parizu. Zunaj so bili francoski napisi, pariški promet in mesto, ki ima svojo zgodovino, svoje praznike in svoje simbole. A tisti večer se je zdelo, da je bila Slovenija za nekaj ur tudi tukaj.
Morda je prav to najlepši del praznovanja državnosti v tujini. Da razumeš, da dom ni vedno samo kraj, kamor se vračaš.
