Slovenija je oktobra dobila nov državni praznik, dva obstoječa pa sta dobila novi imeni. Na prvi pogled gre za nepomembno spremembo besed v zakonu. Toda kdo odloča o tem, kako bomo poimenovali svojo zgodovino? In zakaj se je politika prav zdaj odločila poseči v nekaj, kar bi moralo povezovati, ne pa razdvajati?
Slovenska politika je septembra našla še eno vprašanje, o katerem se je bilo očitno vredno spreti: kako naj imenujemo zgodovinske dogodke, ki so se zgodili pred skoraj stoletjem. Državni zbor je 24. septembra 2026 s 45 glasovi za in 35 proti sprejel novelo zakona o praznikih. Ta je uvedla dan Triglava ter preimenovala dva obstoječa državna praznika. Dan priključitve Primorske k matični domovini je postal dan vrnitve Primorske k matični domovini, iz imena prekmurskega praznika pa je izginila besedna zveza »priključitev Prekmurja«.
Zgodovinski dogodki so seveda ostali enaki. Spremenil se je zgolj način, kako jih država uradno opisuje. Toda prav v tem je težava. Če lahko vsakokratna parlamentarna večina z nekaj glasovi spremeni poimenovanje zgodovinskega praznika, kaj nam to pove o našem odnosu do preteklosti?
Kako lahko zgodovina spremeni ime čez noč?
Še posebej nenavadna je zgodba prekmurskega praznika. Februarja letos je državni zbor sprejel spremembo, s katero so v njegovo poimenovanje dodali priključitev Prekmurja. Septembra je druga parlamentarna večina isti izraz ponovno odstranila. V manj kot letu dni smo torej dvakrat spreminjali uradno poimenovanje istega zgodovinskega dogodka.
Takšne odločitve so zakonsko mogoče. Državni prazniki so določeni z zakonom, zakone pa sprejema in spreminja državni zbor. Toda dejstvo, da je nekaj pravno dopustno, še ne pomeni, da je tudi politično premišljeno. Poimenovanja državnih praznikov naj bi odražala skupni zgodovinski spomin, ne pa trenutnega razmerja političnih sil. Če se ta spreminjajo tako hitro kot parlamentarne večine, začnejo izgubljati svojo povezovalno vlogo.
Še bolj problematičen je način sprejetja zadnje spremembe. Prvotni predlog zakona se je nanašal na uvedbo dneva Triglava. Preimenovanji praznikov Primorske in Prekmurja sta bili dodani šele med zakonodajnim postopkom. Spremembi tako nista bili predmet širše javne razprave, v kateri bi lahko sodelovali zgodovinarji, lokalne skupnosti in ljudje, katerih zgodovino praznika neposredno obeležujeta.
Ena beseda, dve različni zgodbi
Besedi priključitev in vrnitev na prvi pogled nista posebej različni. Toda njun zgodovinski pomen ni enak. Priključitev opisuje političen in ozemeljski proces. Vrnitev pa že sama po sebi vsebuje idejo, da določeno ozemlje pripada nekomu oziroma se vrača tja, kamor naj bi vedno spadalo.
V primeru Primorske je ta razlika še posebej pomembna. Zgodovina njenega vključevanja v slovenski narodni prostor je tesno povezana s fašizmom, raznarodovanjem, odporom in povojnim urejanjem meja. Ne gre za preprosto zgodbo ozemlja, ki je odšlo in se nato vrnilo.
To ne pomeni, da je beseda vrnitev brez zgodovinske ali simbolne podlage. Za številne Primorce ima lahko globok čustveni pomen. Toda državni praznik ni samo izraz čustvene pripadnosti, temveč tudi uradna interpretacija zgodovinskega dogodka. In prav zato bi moralo biti odločanje o njegovem imenu previdno, strokovno utemeljeno in vključujoče.
Kdo je sploh vprašal Primorce in Prekmurce?
Očitke o pomanjkanju javne razprave so izrazili tudi nasprotniki novele. Predlog odložilnega veta je obravnaval državni svet, kjer so opozorili, da poimenovanje praznikov ni zgolj terminološko vprašanje, temveč je neposredno povezano z identiteto lokalnih skupnosti.
Državni svet zaradi nesklepčnosti o vetu ni odločal. Toda vprašanje ostaja: zakaj se pri spreminjanju praznikov, ki sta tako tesno povezana z zgodovino Primorske in Prekmurja, ni najprej odprla širša razprava prav med prebivalci teh regij?
V demokraciji namreč ni pomembno samo, kdo ima dovolj glasov za odločitev. Pomembno je tudi, kdo ima možnost pri njenem oblikovanju sodelovati. Posebej kadar govorimo o zgodovini skupnosti, ki so skozi desetletja ohranjale svoj jezik, kulturo in identiteto.
Od priključitve do osvoboditve: kje se spreminjanje zgodovine konča?
Da razprava o poimenovanju zgodovinskih dogodkov ni omejena zgolj na Primorsko in Prekmurje, je pokazalo tudi letošnje praznovanje dneva suverenosti. Na uradnem vabilu na državno proslavo ob 25. oktobru se je namreč pojavila tudi »35. obletnica osvoboditve Slovenije«, čeprav praznik uradno obeležuje odhod zadnjega vojaka Jugoslovanske ljudske armade iz Slovenije leta 1991. Na spremembo se je 23. oktobra ostro odzvala predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki je opozorila, da se je Slovenija leta 1991 osamosvojila in ne osvobodila. Zaradi spornega poimenovanja in drugih odločitev pri pripravi proslave je odpovedala tudi svojo udeležbo.
Tokrat sicer ni šlo za zakonsko preimenovanje praznika, temveč za drugačno poimenovanje zgodovinskega dogodka na uradnem vabilu. Toda prav v tem je težava. Če lahko politični predstavniki zgodovinske dogodke poimenujejo drugače že v uradni komunikaciji, se odpira vprašanje, kje je meja med obeleževanjem zgodovine in njenim političnim interpretiranjem. V nekaj tednih smo tako spremljali spremembe izrazov priključitev, vrnitev in osvoboditev. Vsaka od teh besed nosi drugačen zgodovinski pomen. In čeprav se preteklost zaradi njih ne spremeni, se lahko spremeni način, kako jo razumemo. Ali res potrebujemo vsako leto novo razpravo o tem, kaj se je v naši zgodovini zgodilo, namesto da bi se pogovarjali o tem, kaj se lahko iz nje naučimo?
Zgodovina ni last parlamentarne večine
Slovenija je v zadnjih desetletjih večkrat spreminjala poimenovanja praznikov, povezanih s svojo zgodovino. Včasih so bile spremembe rezultat strokovnih razprav, drugič političnih kompromisov ali ideoloških nesoglasij. Toda ob zadnjem preimenovanju se odpira širše vprašanje: ali smo zgodovinski spomin pripravljeni vsakih nekaj let ponovno prilagajati trenutni politični sestavi parlamenta?
Zgodovine ne moremo spremeniti za nazaj. Lahko pa spremenimo način, kako o njej govorimo, katere dogodke poudarjamo in katere vidike potisnemo v ozadje. Prav zato besede niso nepomembne. Primorska se zaradi novega imena praznika ni vrnila še enkrat. Prekmurje se zaradi črtanja besede priključitev ni znašlo v drugačnem zgodovinskem položaju. Spremenila pa se je uradna zgodba, ki jo bomo o teh dogodkih pripovedovali prihodnjim generacijam.
Morda bi bilo zato smiselno, da se pred naslednjim preimenovanjem državnega praznika vprašamo, ali je sprememba res potrebna, kdo jo zahteva in predvsem komu je namenjena. Kajti zgodovina pripada vsem, ne samo tistim, ki imajo v določenem trenutku dovolj glasov, da jo na novo poimenujejo.