Kadarkoli grem na Gare du Nord v Bruslju, mi je neprijetno. Podoben občutek poznam iz Frankfurta in Pariza, zvečer pa tudi iz okolice ljubljanske postaje. Mesta so različna, nelagodje ob prihodu na postajo pa se ponavlja. Zakaj se prav na krajih, ki naj bi nam omogočali svobodo gibanja, včasih počutimo tako ranljivo?
Seveda niso vse postaje nevarne in neprijeten občutek še ne pomeni, da smo zares ogroženi. Vseeno me zanima, zakaj mi je prav v njihovi okolici tako pogosto nelagodno. Kaj je tam drugače kot na ulici nekaj minut stran? Tak občutek je vredno vzeti resno. Obenem pa ne moremo vsakega človeka, ki se zadržuje ob postaji, že vnaprej imeti za nevarnega. Zato je smiselno pogledati tudi, kako so ti prostori urejeni in kaj se v njih dogaja.
Veliko ljudi pomeni tudi veliko priložnosti
Pregled 245 raziskovalnih del, objavljen leta 2022, postaje pojasnjuje kot kraje, kjer se lahko zgostijo priložnosti za kriminal. Srečajo se potencialni storilci in ljudje z lastnino, nadzor pa ni vedno zadosten. Pomembne so tudi dejavnosti v okolici, denimo nočni lokali.
Potnik, ki išče izhod in prestopno povezavo, hkrati skrbi še za prtljago. Varnost je zato treba upoštevati že pri načrtovanju poti skozi postajo. Pri primerjanju postaj bi morali zato upoštevati tudi število potnikov. Več prijavljenih tatvin na zelo prometni postaji še ne pomeni samodejno večjega tveganja pri posameznem obisku. Za tak sklep bi potrebovali primerljive podatke.
Neprijetni sta lahko tako gneča kot praznina
Gneča lahko olajša žeparjenje in neželene dotike. Praznina lahko pomeni manj možnosti, da nas kdo vidi ali pomaga. Raziskave zato opozarjajo, da je varnost odvisna tudi od vrste dogodka, ure in okolja. Več ljudi ne pomeni vedno več nevarnosti. Zaprt kiosk in prazen prehod ustvarita drugačno izkušnjo od jutranjega vrveža. Ista postaja nam je lahko ob različnih urah različno neprijetna.
Občutek nevarnosti ima svojo geografijo
Raziskava 47 švedskih železniških postaj iz leta 2024 je pokazala, da se kraji občutka ogroženosti niso povsem ujemali s kraji prijavljenih izkušenj s kriminalom. Podhodi so vzbujali veliko nelagodja, pomanjkanje osebja in slabo vzdrževanje pa sta bila povezana s slabšim občutkom varnosti. Ugotovitev ne moremo samodejno prenesti na vse evropske postaje.
V isti raziskavi so ženske ter osebe iz skupin LGBTQI+ oziroma nebinarne osebe pogosteje poročale o slabšem občutku varnosti. Pri načrtovanju postaje zato ni dovolj vprašati, ali prostor deluje povprečnemu potniku. Pomembno je tudi, kdo ga uporablja, ob kateri uri in kako dostopna mu je pomoč. Če je pot do perona slabo pregledna, se lahko sprašujemo, kdo je za naslednjim vogalom in kam bi se sploh lahko umaknili. Za presojo kakovosti prostora je pomembno tudi to, koliko takšnega preračunavanja zahteva od svojih uporabnikov.
Bruseljski podatki pokažejo tudi izogibanje
Anketa safe.brussels, ki se nanaša na leto 2024 in je bila izvedena ter objavljena leta 2025, je zajela 2638 prebivalcev regije, 600 dnevnih migrantov in 400 turistov. Železniške in metrojske postaje so bile med kraji, ki so se jim vprašani najbolj izogibali. Da se jim izogibajo »vedno«, je navedlo 23 odstotkov dnevnih migrantov, 21 odstotkov turistov in 10 odstotkov prebivalcev.
Raziskava zajema postaje po vsej bruseljski regiji, zato iz nje ne moremo sklepati, kako nevaren je prav Gare du Nord. Pokaže pa, da se nekateri ljudje postajam zaradi strahu izogibajo. Če zato izberemo daljšo pot ali prosimo nekoga, naj nas spremlja, strah že vpliva na naš vsakdan. Pojasnilo, da je dejanska nevarnost morda manjša, kot se nam zdi, samo po sebi tega ne reši.
Socialna stiska ni sinonim za nevarnost
Ob razpravi o postajah se hitro pojavi izraz »problematični ljudje«. Vanj lahko brez posebnega premisleka zložimo človeka, ki nekoga nadleguje, in človeka, ki spi na klopi. Toda za pošten pogovor o varnosti moramo razlikovati med nasilnim ravnanjem in samo prisotnostjo revščine. Človeka, ki nima doma, ne moremo že zato obravnavati kot grožnjo. Zahteva, da se lahko varno sprehodimo do vlaka, je povsem upravičena. Prav tako je upravičeno vprašanje, kakšno pomoč mesto zagotavlja ljudem v stiski. Če rešitev razumemo samo kot odstranjevanje ljudi izpred postaje, bi morali povedati tudi, kam naj gredo in kaj smo s tem dejansko rešili.
Potnik se ne bi smel samo navaditi
Ob občutku, ki ga poznam iz Bruslja, Frankfurta, Pariza, Ljubljane in drugod, bi zato rada slišala tudi odgovore tistih, ki ta prostor upravljajo. Kdo skrbi za pot med postajo in mestom? Kje je zvečer dostopna pomoč? Od potnikov pričakujemo, da bodo izbrali javni prevoz. Potem pa se zdi, da naj bi del te izbire predstavljalo tudi tiho sprejetje nelagodja: pazi na torbo, izberi drug izhod, ponoči raje ne hodi sam. Previdnost je smiselna. Kot odgovor na slabo urejen javni prostor je precej skromna. Ko pridem na Gare du Nord, si ne želim še enega nasveta, kako naj se postaji čim hitreje izognem. Rada bi tam lahko v miru počakala na svoj prevoz. Za prostor, katerega osnovni namen je potovanje, se to ne zdi pretirana zahteva.