Sponzorirano

Fizična zasvojenost in psihična odvisnost 2. del

Roki v zraku, ki se rešita spon
Sponzorirano

Fizična zasvojenost kot simptom posameznikove psihe?

Psihična odvisnost

Če na fiziološkem nivoju premagaš odvisnost od PAS, torej se prebiješ čez abstinenčno krizo, si na konju. Vendar, kako tega konja uspešno jahati naprej, če razvojno nimaš dobro razvitih samo pomiritvenih mehanizmov, volje do življenja, zdrave agresije, ki privede do motivacije in akcije … Ob vseh teh morebitnih deficitih vidim veliko težavo že v samem boju z abstinenčno krizo, saj se posameznik, ki se bori z odvisnostjo dvojno bori. Bori se na telesnem nivoju od fiziološke zasvojenosti, hkrati pa je že v osnovi psihično slabše opremljen za samo pomiritev in občutke ugodja. Tako se bo nekdo, ki ni zgolj fizično zasvojen od PAS, zaradi slabše psihične opremljenosti težje spopadal s stresom, ki ga povzroči abstinenčna kriza. Ko oziroma če bo premagal telesno zasvojenost, abstinenčno krizo, pa ga znova čaka njegova pomanjkljivo opremljena psihična popotnica. Ta ga bo lahko znova vodila nazaj k občutkom ugodja, ki si jih sam težko zagotovi in k pomiritvi, ko mu bo življenje ponudilo izzive.

Kje se bi torej lahko začeli zametki za odvisnost v odrasli dobi?

Po Freudovem psihoseksualnem razvoju bi se razvojni deficiti začeli v oralni fazi, fazi, ki traja od rojstva do 18-24 mesecev. V tej fazi so otroku največji užitek in interakcija z zunanjim svetom usta in proces sesanja. V tej fazi je »libido zadel usta« (Rešetnikov, Pritz, 2019). Oralna faza je otrokovo prvo doživljanje ugodja s pomočjo ust. Ker dojenka hrani njegova skrbnica (mati ali druga oseba), je sesanje njegova prva izkušnja socialne interakcije. Med procesom hranjena otrokova psiha razporeja vtise med prijetne in neprijetne. Materino vedenje določa razvoj otroka in njegovo sposobnost, da razvoje temeljno zaupanje, razume čustvene potrebe in zahteve drugih in je od njih razumljen. Mati je ob procesu hranjenja namreč lahko uglašena z otrokovim potrebami, se čustveno odziva na njegove potrebe, lahko pa tudi ni (Rešetnikov, Pritz, 2019) (ga na primer sili s hrano, čeprav dojenček pljuva hrano ven). Psihične travme lahko povzročijo fiksacijo na oralni fazi, kar pomeni, da otrok razvojno ne preraste te faze, saj njegove čustvene potrebe niso bile zadovoljene. Iz teh fiksacij bi se lahko razvile odvisnosti od PAS, ki so oralno motivirane, zraven pa nudijo občutek ugodja in pomirjanja ter kratkoročno zadovoljujejo razvojni deficit oralne faze.

Seveda ni vse tako enostavno. To je zgolj en vidik in morebitni vzrok odvisnosti v odrasli dobi. Zloraba PAS je tudi samo destruktivna, zato se psihološki vzroki lahko razvijajo skozi vse Freudove faze psihosocialnega razvoja (poleg oralne so še analna, falična in genitalna).

Ustavila bi se še pri falični fazi, ki traja od približno tretjega do šestega leta. V tej fazi naj bi otrok razrešil ojdipov kompleks in po Freudovi teoriji razvil še zadnjo psihično strukturo superego (id/ego/superego). To je tisti del psihičnega aparata, ki so ga izoblikovale starševske podobe in njihove prepovedi (Rešetnikov in Pritz, 2019). Ta struktura vsebuje privzete moralne zahteve, norme in ideale, posameznikovo vest. Še preden se oblikuje superego, otrok že oblikuje pravila o pravilnem obnašanju, kot mu ga narekuje okolje, postopoma z razvojem superega pa otrok ta pravila ponotranji za svoje, postanejo del njega v obliki psihične strukture superego. Freud ga je razdelilna dva dela: vest in ego-ideal. Vest se odzove na neprimerno vedenje, ego-ideal pa na moralno vedenje. Zaradi vesti čudimo krivdo, sram, težnjo po samokritiki in kaznovanju, zaradi ego-ideala pa odobravanje, ponos, in moralno zadoščanje. Tako ima superego tri naloge, in sicer zaviranje gonov (Id), nadomeščanje realističnih ciljev z moralističnimi in težnja k popolnosti. Superego od posameznika terja popolnost (Brezovar, 2019).

Če pride do fiksacije v falični fazi in posledično do patologije superega, posameznik lahko premočno doživlja občutke krivde, je samo kaznovalen in teži k pretirani popolnosti in perfekcionizmu. Zmožnost doživljanja ugodja ter zmožnost dovoliti si ugodje so okrnjeni in potisnjeni na stranski tir. Tako bi se iz fiksacije v falični fazi, slabše razrešenemu ojdipovem kompleksu in ob razvoju patologije superega lahko razvili pogoji za razvoj odvisnosti v odrasli dobi. Samo kaznovanje bi se lahko prelevilo v simptom samodestrukcije, pomanjkanje zmožnosti doživljanja ugodja pa v potrebo po PAS, ki sproščajo dopamin in serotonin.

Vse nadaljnje analitično razvojne teorije poudarjajo pomen uglaševanja matere z otrokom za razvoj njegove psihične strukture. V prvih letih otrokovega življenja se z dovolj dobro materino nego v otrokovi psihi razvijejo mehanizmi pomiritve, zmožnost občutkov ugodja ter soočanje s frustracijami.

Razvoj mehanizma samo pomiritve v posameznikovi psihi bi na primer razložila s psihoanalitičnim konceptom Wilfreda Biona, konceptom vzdržanja. Dojenček nima zmožnosti predelave svojih občutkov. Zato z obrambnim mehanizmom projektivne identifikacije nepredelane občutke izvrže materi. Ključnega pomena za otrokov razvoj je zmožnost matere, da ustrezno sprejema otroke občutke in njihove fiziološke ekvivalente. Bion je slednje poimenoval »surovi nepredelani podatki beta elementov«. Mati mora biti zmožna sprejeti te »beta elemente«, jih razumeti, osmisliti in vrniti otroku v predelani obliki, ki jih Bion imenuje »alfa elementi«. Ustrezna izmenjava beta in alfa elementov otroka pomiri in spodbudi formiranje njegove psihe (Rešetnikov in Pritz, 2019).

Če predelava teh podatkov ni ustrezna, da se mati ni zmožna uglasiti na otrokove občutke, jih ne zmore predelati in mu jih vrniti v zanj sprejemljivi obliki, potem bo otrok slabo razvil mehanizem samo pomiritve. Večja je zanemarjenost, večji bo razvojni deficit. Ta razvojni deficit bi v odrasli dobi lahko vodil k razvoju odvisnosti PAS, ki sproščajo serotonin in dopamin.

Razvojne deficite lahko kratkoročno nadomešča zloraba nikotina in alkohola. Če nadomeščata razvojni manko, se zdi veliko težje prekiniti odvisnost in nato vzdrževati abstinenco. Bolj smiselno bi bilo ob vzdrževanju abstinence iskati tudi poti, kako zapolniti razvojne vrzeli, kar se vsekakor ne zgodi čez noč in je dolgotrajen psihološki proces.

Celostno zdravljenje odvisnosti

Na tem mestu je zato dobro ozaveščati o kompleksnosti odvisnosti, ki vključuje tudi psihološke vzroke. Človek je celostno bitje, njegovo psihično in fizično se prepletata, sta vzročno posledična entiteta. Zato je dobro pogledati odvisnost posameznika s celostnega vidika. Preveč optimistično bi bilo predlagati, naj se odvisnik zgolj odloči in tako uspešno prekine odvisnost. Mogoče bi bilo bolje stremeti k temu, da se odpravi na pot, ko bo s pomočjo psihološke pomoči in obravnave psihično razvojno napredoval in odvisnost prerastel.

Ko se poda na pot abstinence, dopamin in serotonin začasno lahko nadomešča s hrano, ki vsebuje veliko dopamina, s telovadbo, glasbo … seveda jim vse to ne bo povzročilo omenjenega prekomernega učinka nagrajevanja v možganih, bo pa s fiziološkega vidika vsaj malo nadomestilo pomanjkanje dopamina.

V procesu odvajanja od fizične zasvojenosti od nikotina so pri nas na voljo nikotinski obliži in razpršilci. Narodni inštitut za javno zdravje za pomoč pri odvajanju od kajenja nudi tudi brezplačno strokovno pomoč po telefonu.

Pri procesu odvajanja odvisnosti od alkohola je najbrž dobro pogledati stopnjo zasvojenosti in dinamiko psihične odvisnosti. Nedvomno je ob odvajanju od alkohola dobro predlagati kakršnokoli obliko psihološke pomoči, kot so psihoterapija, skupine za alkoholike, psihiatrično zdravljenje, ki nudi tudi psihofarmakološko zdravljenje odvisnosti od alkohola (antidepresivi, pomirjevala). Pomembno vlogo pri odvajanju od alkohola ima seveda tudi družina in njena podpora. Velikokrat so partnerji alkoholikov nezavedno ujeti v takšno partnersko dinamiko, zato je pogosto zaželena psihoterapevtska obravnava obeh partnerjev ali celo celotne družine.

Če se fizična zasvojenost od psihoaktivnih substanc začne z uporabo le-teh, pa se zametki za odvisnosti lahko začenjajo že na samem začetku našega življenja. Zato je, če se tega ne zavedamo, odvisnost od PAS mnogokrat zelo težko opustiti, saj posameznikova psihična dinamika vedno znova zvabi v recidiv. Šele ko sami razvijemo mehanizme, ki jih učinki PAS nadomeščajo, lahko odvisnost psihično premagamo oziroma bolje rečeno, jo prerastemo.

Več o tem kaj je odvisnost in več o fizični zasvojenosti si lahko preberete v prvem delu članka.

Avtorica: Polona Zoja Jambrek, študentka specialističnega študija Psihoanalitične psihoterapije na SFU Ljubljana

Viri

5. Pregelj P. (2013). Psihiatrija. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana.

6. Praper P. (1999). Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: Inštitut za klinično psihologijo.

7. Brezovar S. (2019). Osebnostne motnje v teoriji in praksi. Ljubljana: UMco.

8. Rešetnikov M., Pritz A. (2019). Osnove klasične psihoanalize. Dunaj: Sigmund Freud University Press.

ambulanta@sfu-ljubljana.si | +386 1 425 44 33 | Spletna stran

V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.

Sponzorirano

NI KOMENTARJEV

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.

Exit mobile version