Slovensko šolstvo čaka ena največjih sprememb v zadnjih desetletjih. Seveda, če bodo napovedi ministra za izobraževanje, znanost in mladino dr. Boruta Rončevića uresničene. Kot povod za napoved celovite reforme je uporabil tudi rezultati raziskave PISA 2025, v kateri so slovenski petnajstletniki na področju bralne, matematične in naravoslovne pismenosti dosegli najslabše rezultate, odkar Slovenija sodeluje v raziskavi.
Minister je bil pri oceni stanja oster. »Stanje je zelo slabo, trend je katastrofalen,« je dejal in poudaril, da rezultati niso obsodba otrok, staršev, učiteljev ali ravnateljev, temveč opozorilo o delovanju sistema. Po njegovih besedah reforma ne bo še ena manjša sprememba učnih načrtov, ampak poseg v same temelje organizacije in delovanja šolstva. »Ne bomo pripravili še ene kozmetične prenove,« je napovedal. Spremeniti želi cilje, vsebino, organizacijo in institucionalno podlago sistema.
Prav zaradi tega smo prebrskali po njegovem celotnem govoru, kjer je izpostavil deset glavnih točk.
Prvič: znanje naj se vrne v središče šole
Prva in morda najpomembnejša točka reforme je sprememba pogleda na to, kaj je sploh merilo uspešne šole. Minister meni, da slovensko šolstvo danes prevečkrat meri svojo uspešnost skozi dokumente, projekte, postopke in različne administrativne kazalnike, premalo pa skozi vprašanje, kaj učenec po koncu šolanja dejansko zna.
»Temeljna naloga šole je posredovanje kakovostnega znanja, razvijanje mišljenja ter priprava mladih na odgovorno in samostojno življenje,« je poudaril. Ob tem napoveduje prenovo učnih načrtov. Ti naj bi bili manj obsežni, vendar to ne pomeni nižjih standardov. Namen je določiti bistveno znanje in učiteljem pustiti več strokovne svobode pri tem, kako bodo učence do tega znanja pripeljali.
Tako govor navaja: »Učne načrte bomo razbremenili nepreglednega kopičenja vsebin. Jasno bomo določili bistveno znanje in pričakovane standarde, učiteljem pa omogočili več strokovne svobode pri izbiri poti do teh ciljev. Manj obsežni učni načrti ne pomenijo nižjih standardov. Pomenijo več časa za razumevanje, utrjevanje in uporabo znanja.«
Ključna sprememba bo torej premik od vprašanja, koliko vsebin je v učnem načrtu, k vprašanju, koliko od teh vsebin učenec dejansko razume in zna uporabiti. Minister je svoje prvo izhodišče strnil zelo jasno: »Znanje bomo ponovno postavili v središče šole.«
Drugič: konec odličnih ocen za vsako ceno?
Drugi velik poseg se nanaša na ocenjevanje. Rončević opozarja, da ima ocena smisel le, če predstavlja verodostojno informacijo o znanju. Če najvišje ocene postanejo nekaj običajnega, pa po njegovem mnenju izgubijo svojo vrednost.
»Ne morejo in ne smejo biti vsi učenci odličnjaki. Če najvišje ocene postanejo pravilo, ocenjevanje izgubi svojo informativno vrednost, odličnost pa svoj pomen,« je dejal.
To pomeni tudi potencialno neprijetno spremembo za učence in starše. Minister napoveduje, da se merila ne bodo zniževala zato, da bi statistika izgledala bolje. Namesto tega želi izboljšati poučevanje in podporo učencem: Ocena mora biti poštena informacija o izkazanem znanju. Ne sme postati predmet pogajanj, pritiskov ali sredstvo za zagotavljanje zadovoljstva učenca in njegovih staršev. Meril ne bomo zniževali zato, da bi bili rezultati videti boljši. Izboljšali bomo poučevanje in podporo učencem, da bodo lahko dosegali višja merila.
»Vrnili bomo visoka merila in pošteno ocenjevanje,« je njegovo drugo izhodišče. Spremeniti želi tudi nacionalno preverjanje znanja in maturo. Ta naj ne bi bila zgolj zaključna formalnost, temveč orodje za ugotavljanje znanja, zgodnje odkrivanje težav in spremljanje napredka.
Tretjič: enake možnosti, ne nujno enaki rezultati
Tretja točka je ena tistih, ki bo skoraj zagotovo sprožila največ razprav. Minister zagovarja razlikovanje med enakostjo možnosti in enakostjo rezultatov. Otroci imajo po njegovem mnenju enako dostojanstvo in morajo imeti enake možnosti, vendar nimajo enakih sposobnosti, interesov, motivacije in življenjskih ciljev.
Zato meni, da šola ne sme umetno izenačevati rezultatov, temveč mora vsakemu otroku omogočiti razvoj njegovih lastnih sposobnosti. »Cilj šole bo optimalni razvoj vsakega otroka, ne prisilno umetno izenačevanje rezultatov,« je dejal.
To pomeni dve vzporedni nalogi. Učenec, ki zaostaja, mora dobiti pomoč. Učenec, ki je nadarjen, pa ne sme ostati brez izzivov samo zato, ker je njegov uspeh nad povprečjem. Prav nadarjenim želi minister nameniti več pozornosti: z zgodnjim prepoznavanjem, mentorstvom ter povezovanjem z najboljšimi učitelji, univerzami, raziskovalnimi ustanovami in strokovnimi društvi.
»Odličnost ni privilegij, ni elitizem. Za majhno državo je odličnost razvojna nuja,« je poudaril.
Četrtič: več dela, vztrajnosti in odgovornosti
Naslednji del reforme se dotika širšega vprašanja vzgoje. Minister meni, da šola ne sme otrokom sporočati, da je mogoče uspeti brez dela, discipline in vztrajnosti. Po njegovem mnenju je prav sposobnost vztrajanja tudi pomemben del priprave na odraslo življenje.
»Trud ni kazen. Trud je pot do znanja, samozavesti in samostojnosti,« je dejal. Zato želi v šolo vrniti več delovne etike, odgovornosti in jasnih pravil. To pa ne pomeni nujno strožje šole v tradicionalnem pomenu besede, ampak predvsem jasnejša pričakovanja.
Minister opozarja, da prijazna šola ne sme biti šola brez zahtev. »Razumevanje otroka ne pomeni, da od njega ničesar ne pričakujemo. Nasprotno: resnično spoštovanje otroka pomeni tudi prepričanje, da je sposoben napora, napredka in odgovornosti.«
Petič: več domoljubja in državljanske vzgoje
Peta točka posega na področje, ki je v slovenskem javnem prostoru pogosto predmet političnih in svetovnonazorskih razprav. Minister želi okrepiti domoljubno in državljansko vzgojo. Mladi naj bi bolje poznali slovenski jezik, zgodovino in kulturo, nastanek samostojne države, ustavno ureditev in demokratične institucije.
Pri tem poudarja, da domoljubje ne pomeni sovraštva do drugih. »Domoljubje je spoštovanje lastnega naroda, jezika, kulture in države ter pripravljenost zanjo tudi nekaj storiti,« je dejal.
Njegov cilj je, da bi slovenska šola ustvarjala samozavestne in odgovorne državljane, ki poznajo lastno državo in kulturo ter prav zato lahko spoštujejo tudi druge narode in kulture.
Šestič: šola naj uči, kako misliti, ne kaj misliti
Še bolj občutljivo je šesto izhodišče, ki govori o ideološki nevtralnosti in intelektualnem pluralizmu. Minister zagovarja šolo, v kateri so učenci seznanjeni z različnimi idejami, teorijami in pogledi, vendar naj šola sama ne postane orodje političnega ali ideološkega aktivizma.
Njegovo izhodišče je kratko in zelo jasno: »Šola mora učence učiti, kako misliti, ne kaj misliti.« To pomeni, da naj učni načrti in gradiva temeljijo na znanstvenih spoznanjih, ustavnih vrednotah ter pluralni in uravnoteženi obravnavi vprašanj, pri katerih imajo ljudje različna legitimna stališča.
Posebej je poudaril tudi vlogo staršev. Ti naj bi imeli osrednjo vlogo pri oblikovanju vrednot in svetovnega nazora svojih otrok, šola pa naj bi jim dala predvsem znanje in orodja, s katerimi bodo otroci lahko samostojno presojali informacije in argumente.
Minister je ob tem napovedal, da aktivisti katere koli politične usmeritve po njegovem ne smejo uporabljati šole za vzgajanje novih aktivistov.
V govoru je tako zapisano: ‘Aktivisti katerekoli politične usmeritve ne smejo v šoli vzgajati novih aktivistov svoje politične usmeritve. Starši imajo pri oblikovanju vrednot in svetovnega nazora otrok osrednjo vlogo. Šola mora njihovo vlogo spoštovati. Njena naloga je, da otrokom da znanje in orodja za samostojno presojo informacij, dejstev in argumentov. Domoljubna vzgoja s tem ni v nasprotju. Poznavanje in spoštovanje slovenskega jezika, kulture, ustave in državnosti ni strankarska ideologija, ampak legitimna naloga slovenskega nacionalnega izobraževalnega sistema.’
Sedmič: učitelju več avtoritete, šoli več samozavesti
Ena ključnih točk reforme je tudi položaj učitelja. Minister meni, da brez avtoritete učitelja ni mogoče zagotoviti urejenega pouka, brez urejenega pouka pa ni kakovostnega znanja. Pri tem avtoriteto ločuje od avtoritarnosti. Učitelj mora imeti pravico vzdrževati red, zahtevati delo in pravično ocenjevati znanje, učenec pa mora imeti tudi odgovornost spoštovati pravila.
»Učitelju bomo vrnili avtoriteto, šoli pa institucionalno samozavest,« je napovedal.
Država naj bi učiteljem in šolam določila, kaj morajo učenci znati, nato pa jim dala več svobode pri vprašanju, kako bodo to znanje dosegli. Pomemben del te spremembe naj bi bila tudi ustanovitev učiteljske zbornice. Ta bi bila strokovno in reprezentativno telo učiteljskega poklica, ki bi skrbelo za strokovne standarde, profesionalno avtonomijo in ugled poklica.
»Če želimo učitelju vrniti avtoriteto, mu moramo dati tudi močnejši profesionalni glas,« je poudaril minister. Hkrati napoveduje temeljito debirokratizacijo. Učitelji naj bi imeli manj obrazcev, poročil, soglasij in drugih administrativnih obveznosti.
»Učitelja nismo zaposlili zato, da izpolnjuje obrazce. Zaposlili smo ga zato, da poučuje in vzgaja,« je dejal. Njegovo načelo bi se lahko bralo kot več časa za učence in manj časa za obrazce.
Osmič: temeljna znanja čim prej
Posebno pozornost želi reforma nameniti branju, pisanju in računanju. Minister meni, da je težava trenutnega sistema tudi v tem, da otrok, ki osnovnih znanj ne osvoji pravočasno, zaostanek pogosto prenaša iz razreda v razred.
Zato želi spremeniti pristop k začetnemu opismenjevanju. »Temeljna znanja bomo zagotovili pravočasno in brez odlašanja,« je napovedal. Cilj je, da se otroci praviloma opismenijo že v prvem letu šolanja, nato pa se v drugem in tretjem razredu branje, razumevanje, pisno izražanje in pravopis utrjujejo ter nadgrajujejo.
»Prvo triletje ne sme biti triletna čakalnica za temeljno pismenost. Otrok se mora najprej naučiti brati, da se lahko nato uči z branjem.« Za otroke, ki imajo razvojne posebnosti ali učne težave, pa tudi za otroke priseljencev, ki še ne obvladajo dovolj slovenščine, želi uvesti zgodnejšo in intenzivnejšo pomoč.
Predvideni so pripravljalni programi in intenzivno učenje slovenščine, poseben program pa naj bi bil pripravljen tudi za vključevanje romskih otrok.
Konec devetletke?
Prav pri tej točki je minister napovedal eno največjih sprememb: odpravo devetletne osnovne šole in prehod na sodobno osemletno osnovno šolo.
Po več kot dveh desetletjih želi torej država ponovno odpreti vprašanje, ali je dodatno leto osnovnega šolanja prineslo rezultate, ki so bili ob uvedbi pričakovani. Minister je sicer poudaril, da krajša šola ne pomeni vrnitve v preteklost.
»To ne bo nostalgična vrnitev v preteklost. To bo nova, sodobna, preglednejša in zahtevnejša osnovna šola z jasnimi standardi znanja, zgodnjim opismenjevanjem, zgodnjo pomočjo otrokom, ki zaostajajo, ter zahtevnejšim delom z nadarjenimi,« je pojasnil. Njegovo sporočilo je: »Dodatno leto šolanja ni vrednota samo po sebi. Vrednota je več znanja.«
Devetič: šola mora pripraviti otroke tudi na svet umetne inteligence
Reforma pa po ministrovih besedah ne pomeni vrnitve v šolo preteklosti. Ministrstvo želi ob tradicionalnih temeljnih znanjih bistveno okrepiti tudi znanja, ki bodo pomembna v prihodnosti.
Med njimi so računalništvo in informatika, programiranje, algoritmično mišljenje, umetna inteligenca, podatkovna, medijska in informacijska pismenost, kibernetska varnost, finančna pismenost, podjetništvo, ustvarjalnost, inovativnost in projektno delo. »Tradicionalnim temeljnim znanjem bomo dodali znanja za prihodnost,« je dejal.
Pri tem informatika ne bi smela pomeniti zgolj uporabe računalnika ali telefona. Učenci naj bi razumeli algoritme, podatke, delovanje digitalnega sveta in tudi nevarnosti manipulacije.
Posebej zanimiva je napoved krepitve finančne pismenosti. Mladi naj bi pred vstopom v samostojno življenje bolje razumeli osebni proračun, varčevanje, obresti, kredite, davke, zavarovanja, investiranje in finančna tveganja.
Podobno želi minister spremeniti odnos do podjetništva. To naj ne bi bilo razumljeno samo kot ustanavljanje podjetij, ampak kot sposobnost prepoznati problem, poiskati rešitev, prevzeti pobudo in ustvariti nekaj novega.
Vzporedno naj bi država okrepila poklicno in strokovno izobraževanje, razširila vajeništvo, izboljšala praktično usposabljanje in mentorstvo ter šole tesneje povezala z delodajalci. »Poklicna pot ni manjvredna izobraževalna pot,« poudarja minister.
Desetič: manj institucij, več odgovornosti
Najbolj radikalna sprememba pa se morda skriva v ozadju šolskega sistema – v njegovih institucijah.
Danes na področju izobraževanja deluje več javnih zavodov z različnimi razvojnimi, podpornimi in svetovalnimi nalogami. Minister meni, da se njihove pristojnosti pogosto prekrivajo, odgovornost za rezultate pa je zaradi tega razpršena.
Njegovo deseto izhodišče je zato »Odpravili bomo institucionalne monopole in vzpostavili jasno odgovornost za rezultate.«
Napoveduje združevanje Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, Centra Republike Slovenije za poklicno izobraževanje, Andragoškega centra Slovenije, Centra šolskih in obšolskih dejavnosti ter Državnega izpitnega centra.
Nastala naj bi enotna nacionalna institucija za kakovost in razvoj izobraževanja, znotraj katere bi bila področja splošnega, poklicnega in strokovnega izobraževanja, izobraževanja odraslih, podpore šolam in učiteljem, digitalnega izobraževanja ter spremljanja kakovosti.
Minister ne govori zgolj o administrativnem združevanju. Novi zavod naj bi imel novo poslanstvo, jasno odgovornost in merljive cilje.
Nastaja tudi nov raziskovalni inštitut
Ob reorganizaciji podpornega sistema je predvidena tudi ustanovitev novega javnega raziskovalnega zavoda – Inštituta za edukacijske raziskave.
Ta naj bi postal nacionalni raziskovalni center za empirično proučevanje izobraževalnega sistema in učinkov izobraževalnih politik.
Ukvarjal naj bi se z merjenjem znanja, psihologijo učenja, kognitivno znanostjo, ekonomiko izobraževanja, primerjalnimi raziskavami, izobraževanjem nadarjenih, vključevanjem priseljencev in Romov ter vplivom novih tehnologij na učenje.
Bistvo ideje je, da bi se pri oblikovanju šolske politike bolj sistematično ugotavljalo, kaj deluje in kaj ne.
Tudi do učiteljskega poklica naj bi vodilo več poti
Minister želi hkrati spremeniti način vstopanja v učiteljski poklic. Slovenija se sooča s pomanjkanjem kadrov na nekaterih področjih, zato naj bi diplomirani matematiki, fiziki, kemiki, računalničarji, inženirji, jezikoslovci in drugi predmetni strokovnjaki dobili alternativno možnost za vstop v šole. To ne bi pomenilo znižanja standardov.
Vzpostavljena naj bi bila alternativna pot, ki bi vključevala pedagoško-psihološko izobraževanje, predmetno didaktiko, vodenje razreda, mentorirano praktično usposabljanje in preverjanje sposobnosti poučevanja. »Pogojev za učiteljski poklic ne bomo znižali. Odprli bomo več poti do istega visokega standarda,« je napovedal Rončević.
Reforma, ki bo povzročila veliko razprav
Takšna reforma ne more miniti brez nasprotovanj. Minister sam pričakuje odpor dela pedagoške stroke.
Njegova kritika je bila usmerjena v tisto, kar imenuje pedagoški establišment oziroma prevladujoči pedagoški koncept, ki naj bi po njegovem mnenju v zadnjih desetletjih preveč poudarjal kompetence, procese in prilagajanje ter premalo znanje, trud in odgovornost. Pri tem uporablja zelo ostre besede. »Katastrofa,« je dejal pri opisu posledic tega pristopa in dodal: »Te zablode bomo odpravili.«
Toda hkrati poudarja, da slovenski učitelji in ravnatelji po njegovem niso problem. »Slovenski učitelji in ravnatelji niso problem. Vsak dan rešujejo težave, ki jih je ustvaril pedagoški establishment.« Prav zato naj bi bila reforma namenjena predvsem temu, da učitelji dobijo več strokovne avtonomije, več podpore in več časa za svoje osnovno delo.
Kaj bo odločilno?
Velika razlika med dosedanjimi reformami in napovedanim pristopom naj bi bila po ministrovih besedah predvsem v merljivosti rezultatov. Če bodo učni načrti spremenjeni, bo treba čez nekaj let pokazati, ali učenci res znajo več. Če bodo spremenjeni sistemi ocenjevanja, bo treba pokazati, ali bolje merijo znanje. Če bo devetletka zamenjana z osemletko, bo treba dokazati, da krajši čas ne pomeni manj znanja, ampak učinkovitejše šolanje.
Prav tako bo mogoče preverjati, ali je debirokratizacija učiteljem dejansko vrnila čas, ali nova institucionalna ureditev res zmanjšuje podvajanje in ali bodo novi pristopi k učiteljskemu poklicu pomagali pri pomanjkanju kadrov.
V tem smislu se naj bi ministrstvo zavedalo, da je ključen zadnji cilj reforme. Da ne gre zgolj za spremembo sistema zaradi spremembe same.
»Slovenska šola mora vsakemu otroku omogočiti, da razvije svoje sposobnosti in doseže svoj optimum. Ne morejo biti vsi odličnjaki. Vsi pa morajo dobiti priložnost, podporo in jasno zahtevo, da dosežejo največ, kar zmorejo.«
S tem je Rončević sklenil svojo vizijo reformiranega šolstva: »Učitelju bomo vrnili avtoriteto. Šoli avtonomijo. Učencu odgovornost. Staršem zaupanje. Birokraciji bomo postavili meje. Znanje pa bomo ponovno postavili na osrednje mesto.«
Če bodo napovedi postale dejanska zakonodaja in spremembe šolskega sistema, bo šlo za poseg, ki bo vplival na praktično vsako družino v Sloveniji. Od načina, kako se bo otrok naučil brati, do tega, kako bo ocenjen, koliko časa bo preživel v osnovni šoli, kakšno vlogo bo imel učitelj in katera znanja bo pridobil za svet umetne inteligence.
Urednik portala Student.si