Francoske ulice že več tednov polnijo dijaki, študenti in drugi protestniki. Medtem ko svet obkrožajo posnetki gorečih zabojnikov, policijskih intervencij in spopadov, se za protesti skriva precej globlje vprašanje: kaj se zgodi, ko generacija mladih izgubi zaupanje v prihodnost, ki ji je bila obljubljena?
Francija je znova na ulicah. Protesti, ki so se začeli kot opozorilo na vse slabše razmere v izobraževalnem sistemu, so prerasli v širši izraz nezadovoljstva generacije, ki vse težje verjame v prihodnost, kakršna ji je bila obljubljena. Enemu izmed protestov sem se pridružila tudi sama. Zato dogajanja v Franciji ne spremljam zgolj skozi medijske naslove in posnetke na družbenih omrežjih, temveč tudi skozi osebno izkušnjo. Nezadovoljstvo, ki se širi med mladimi, mi ni tuje. Nasprotno, zdi se mi, da odpira vprašanja, s katerimi se sooča velik del naše generacije, ne glede na to, ali živimo v Parizu, Ljubljani ali kje drugje.
Ko govorimo o protestih v Franciji, pogosto najprej pomislimo na goreče zabojnike, razbita izložbena stekla in spopade s policijo. Toda za temi podobami se skriva veliko pomembnejše vprašanje. Kaj se zgodi, ko generacija, ki je odraščala z obljubo, da ji bosta izobrazba in trdo delo zagotovila dostojno življenje, začne izgubljati vero v to obljubo?
Od šolskih klopi do množičnih protestov
Protestno gibanje se je začelo 21. septembra 2026 na območju Pariza, ko so dijaki opozorili na pomanjkanje učiteljev in vse slabše razmere v javnem šolstvu. Iz lokalnega protesta v srednji šoli v Créteilu je v nekaj tednih nastalo množično gibanje, ki se je razširilo v številna francoska mesta.
Že 1. oktobra je bilo po podatkih francoskega notranjega ministrstva s protestnimi aktivnostmi povezanih 1.027 srednjih šol, kar predstavlja več kot četrtino vseh srednjih šol v državi. Protestom so se pridružili tudi univerzitetni študenti, učitelji in sindikati.
Po podatkih francoskega notranjega ministrstva se je 24. oktobra protestov po vsej državi udeležilo približno 410.000 ljudi, sindikat CGT pa je navajal skoraj 800.000 udeležencev. Protesti so tako že zdavnaj presegli šolske hodnike in univerzitetne predavalnice.
Toda zakaj so se mladi sploh podali na ulice? Njihove zahteve so sprva zadevale konkretne težave izobraževalnega sistema: pomanjkanje učiteljev, dotrajane šolske stavbe, prenatrpane razrede in neenake možnosti za izobraževanje. Dijaki so opozarjali tudi na obremenjujoče urnike, pomanjkanje podpornih služb in negotovost, povezano z vpisom na univerze.
Protesti so nato prerasli v širše gibanje, ki opozarja tudi na naraščajoče življenjske stroške, dostopnost stanovanj in socialno neenakost. V ospredje je stopilo vprašanje, ali francoski izobraževalni sistem sploh še izpolnjuje eno svojih temeljnih nalog: omogočati družbeni vzpon tudi tistim, ki se niso rodili v premožnih družinah. Francija ima sicer močno tradicijo javnega šolstva in razmeroma dostopnega univerzitetnega izobraževanja. Toda formalna dostopnost šolanja še ne pomeni enakih možnosti. Družinsko ozadje, kraj bivanja in finančni položaj pomembno vplivajo na to, katere izobraževalne poti so posamezniku dejansko dosegljive. Protesti zato niso zgolj zahteva po več učiteljih ali prenovi šolskih stavb. So tudi izraz nezadovoljstva z družbo, v kateri imajo mladi občutek, da se možnosti za uspeh vse bolj določajo že ob rojstvu.
Generacija, ki je naredila vse prav. Pa je bilo to dovolj?
Za protesti se skriva nezadovoljstvo, ki presega francoske meje. Današnji mladi so odraščali z razmeroma preprostim sporočilom: če se bodo izobraževali, trdo delali in bili dovolj vztrajni, si bodo ustvarili dostojno življenje. Izobrazba naj bi bila pot do boljšega družbenega položaja, zaposlitev pa zagotovilo ekonomske samostojnosti.
Toda za vse več mladih ta enačba ne deluje več tako, kot so pričakovali. Visoka izobrazba ne zagotavlja nujno stabilne zaposlitve, zaposlitev ne zagotavlja dostopnega stanovanja, finančna samostojnost pa se za mnoge odmika v vedno bolj negotovo prihodnost. Ob tem postaja vse pomembnejše vprašanje, v kakšno družino se posameznik rodi. Medtem ko si nekateri mladi lahko privoščijo študij brez večjih finančnih skrbi, imajo pomoč staršev pri nakupu nepremičnine ali podedujejo družinsko premoženje, morajo drugi velik del prihodkov nameniti že osnovnim življenjskim stroškom.
Seveda družinsko ozadje nikoli ni bilo nepomembno. Toda občutek, da osebni trud vse težje premaguje začetne družbene razlike, postaja pomemben vir generacijskega nezadovoljstva. Mladi niso jezni zato, ker ne bi želeli delati. Jezni so tudi zato, ker se bojijo, da njihovo delo ne bo dovolj.
Zakaj v medijih največkrat vidimo nasilje?
Podobe protestov pogosto spremljajo goreči zabojniki, razbita izložbena stekla in spopadi s policijo. Tudi to je del dogajanja v Franciji, ki ga ni mogoče prezreti ali opravičevati zgolj s sklicevanjem na nezadovoljstvo. Toda nasilni incidenti niso celotna zgodba.
Velik del protestnikov na ulice prihaja z zahtevami po boljšem javnem šolstvu, dostopnejšem izobraževanju in večji socialni varnosti. Medijsko poročanje, osredotočeno predvsem na najbolj dramatične prizore, lahko zato zasenči vprašanja, zaradi katerih so se protesti sploh začeli. Razlika med protestom kot obliko političnega izražanja in nasiljem, ki ga spremlja, je pomembna. Kritična obravnava uničevanja javne ali zasebne lastnine ne izključuje resne obravnave razlogov za družbeno nezadovoljstvo. Vprašanje namreč ni samo, kaj se dogaja na francoskih ulicah, temveč tudi, zakaj se toliko mladih počuti preslišanih, da se odločajo za množično protestiranje.
Francija danes, Slovenija jutri?
Čeprav imajo protesti v Franciji svoje specifične razloge, so številne skrbi francoskih mladih poznane tudi slovenski generaciji. V Sloveniji je eno osrednjih vprašanj dostopnost stanovanj. Za mlade, ki nimajo možnosti družinske finančne pomoči, je nakup prve nepremičnine pogosto težko dosegljiv cilj. Visoke najemnine dodatno otežujejo varčevanje, podaljšujejo obdobje bivanja pri starših in odlagajo načrte za samostojno življenje.
Stanovanjsko vprašanje tako ni več zgolj vprašanje nepremičninskega trga, ampak tudi vprašanje medgeneracijske pravičnosti. Razlika med posameznikom, ki podeduje stanovanje, in tistim, ki mora več desetletij odplačevati kredit ali plačevati najemnino, lahko pomembno vpliva na njune življenjske možnosti, tudi kadar imata primerljivo izobrazbo in dohodek.
Podobna vprašanja se pojavljajo na področju zaposlovanja, javnih storitev in socialne varnosti. Koliko mladim še omogoča socialna država? Koliko njihove prihodnosti je odvisne od osebnega truda in koliko od okoliščin, na katere nimajo vpliva? Francoski protesti zato odpirajo razpravo, ki je pomembna tudi zunaj Francije.
Kaj ostane od družbene obljube, ko mladi vanjo ne verjamejo več?
Generacije pred nami so prav tako doživljale gospodarske krize, negotovost in družbene spremembe. Ne bi bilo pošteno trditi, da je bila njihova pot vedno preprostejša ali da je socialna država nekoč zagotavljala popolno varnost. Toda sedanji protesti opozarjajo na razkorak med pričakovanji, s katerimi mladi vstopajo v odraslost, in možnostmi, ki jih dejansko imajo.
Mladi so se izobraževali, pridobivali izkušnje in sledili pravilom, ki naj bi vodila do uspeha. Zdaj pa se mnogi sprašujejo, ali je obljuba, da se bo trud slej ko prej poplačal, sploh še realistična. Problem ni v tem, da bi bila prihodnost popolnoma določena z družinskim premoženjem. Problem nastane, ko se začne zdeti, da ima premoženje staršev pri oblikovanju življenjskih možnosti večjo težo, kot bi jo v pravični družbi smelo imeti.
Morda je prav zato pomembno, da francoskih protestov ne razumemo samo kot še enega obdobja nemirov v državi, ki ima dolgo tradicijo uličnega izražanja nezadovoljstva. Za njimi se skriva precej širše vprašanje: kakšno prihodnost lahko družba obljublja mladim, če jim ne zagotavlja niti dovolj enakih možnosti, da si jo ustvarijo sami? In ko bomo naslednjič gledali posnetke protestov iz Pariza, se je vredno vprašati ne le, zakaj so mladi na ulicah, ampak tudi, kaj nam poskušajo povedati.