»Te ugotovitve nam lahko pomagajo razumeti, kako lahko kot ljudje izkazujemo tako izjemno kognitivno prožnost – da smo pozorni na to, kar želimo, ko to želimo,« so povedali avtorji študije.
»Prav tako nam lahko pomagajo bolje razumeti omejitve te prožnosti in kako se omejitve lahko kažejo pri nekaterih motnjah, povezanih s pozornostjo, kot je ADHD.«
Ena najbolj podrobnih raziskav je zdaj na voljo
Nova študija raziskovalcev Carneyjevega inštituta za znanost o možganih Univerze Brown ponuja nekaj najbolj podrobnih vpogledov v možganske mehanizme, ki ljudem pomagajo biti pozorni med takšno motnjo, pa tudi o tem, kaj se dogaja, ko se ne morejo osredotočiti.
V prejšnjih psiholoških študijah so raziskovalci ugotovili, da lahko ljudje ločeno nadzorujejo, koliko se osredotočajo (z izboljšanjem ustreznih informacij) in koliko filtrirajo (z izključitvijo motenj). Nova raziskava razkriva proces, s katerim možgani usklajujejo ti dve kritični funkciji.
Glavni avtor in nevroznanstvenik Harrison Ritz je postopek primerjal s tem, kako ljudje usklajujejo mišično aktivnost za opravljanje kompleksnih fizičnih nalog.
»Na enak način, kot združimo več kot 50 mišic za izvajanje fizične naloge, kot je uporaba palčk, je naša študija pokazala, da lahko uskladimo več različnih oblik pozornosti, da lahko izvajamo dejanja mentalne spretnosti,« je dejal Ritz, ki je vodil raziskavo.
Ugotovitve zagotavljajo vpogled v to, kako ljudje uporabljajo svojo moč pozornosti, pa tudi v to, kaj povzroča neuspeh pozornosti, je dejal soavtor Amitai Shenhav, izredni profesor na Brownovem oddelku za kognitivne, lingvistične in psihološke vede.
Test fokusa in filtra
Za izvedbo študije je Ritz udeležencem dal kognitivno nalogo, medtem ko je meril njihovo možgansko aktivnost v napravi fMRI. Udeleženci so videli vrtinčasto množico zelenih in vijoličnih pik, ki so se premikale levo in desno, kot roj kresnic. Naloge, ki so bile po težavnosti različne, so vključevale razlikovanje med gibanjem in barvami pik. Na primer, udeležencem ene vaje je bilo naročeno, naj izberejo, katera barva je v večini za hitro premikajoče se pike, ko je bilo razmerje med vijolično in zeleno skoraj 50/50.
Ritz in Shenhav sta nato analizirala možgansko aktivnost udeležencev kot odgovor na naloge.
Kako dva predela možganov sodelujeta med tovrstnimi nalogami?
Ritz, ki je zdaj podoktorski sodelavec na Inštitutu za nevroznanost Princeton, je pojasnil, kako dva predela možganov sodelujeta med tovrstnimi nalogami.
»Intraparietalni sulkus si lahko predstavljate tako, da ima dva gumba na radijskem gumbu: enega, ki prilagaja ostrenje, in enega, ki prilagaja filtriranje,« je dejal Ritz. »V naši študiji sprednji cingularni korteks spremlja, kaj se dogaja s pikami. Ko sprednji cingularni korteks prepozna, da na primer gibanje otežuje nalogo, usmerja intraparietalni sulkus, da prilagodi gumb za filtriranje, da zmanjša občutljivost na gibanje. V scenariju, kjer so vijolične in zelene pike skoraj v razmerju 50/50, lahko tudi usmeri intraparietalni sulkus, da prilagodi gumb za ostrenje, da se poveča občutljivost na barvo. Zdaj so ustrezne možganske regije manj občutljive na gibanje in več občutljiv na ustrezno barvo, tako da udeleženec lažje naredi pravilen izbor,« pojasnjuje Ritz.
Ritzov opis poudarja pomen mentalne koordinacije nad mentalnimi sposobnostmi in razkriva, da je pogosto izražena ideja napačna. »Ko ljudje govorijo o omejitvah uma, to pogosto izrazijo z besedami, da ‘ljudje preprosto nimajo umskih sposobnosti’ ali ‘ljudje nimajo računalniške moči’,« je dejal Ritz. »Te ugotovitve podpirajo drugačno perspektivo o tem, zakaj nismo ves čas osredotočeni. Ne gre za to, da so naši možgani preveč preprosti, temveč za to, da so naši možgani resnično zapleteni in da je usklajevanje težko.«
Novinar
