Leta 2011 so trije znanstveniki prejeli Nobelovo nagrado za fiziko, ker so dokazali, da se vesolje pospešeno širi. Nobelovci Saul Perlmutter, Brian P. Schmidt in Adam G. Reiss so opazovali posebne supernove tipa Ia (Type one-A), katere v teoriji vse svetijo enako močno, in prišli do zaključka, da se pospešeno oddaljujejo od nas. To se tudi sklada s Hubblovim zakonom iz leta 1929, ki pravi: bolj ko so galaksije oddaljene, hitreje se oddaljujejo.
Leta 2025 je znanstveno srenjo pretresla nova raziskava iz Južne Koreje, v kateri so raziskovalci trdili, da se širjenje vesolja pravzaprav upočasnjuje. Po pregledu tristotih primerov supernov tipa Ia so ugotovili, da supernove, ki so nastale iz starejših zvezd svetijo močneje kot tiste iz mlajših. Če tega ne upoštevamo, bi se nam lahko zdelo da so nekatere supernove dlje, kot so v resnici in pospešeno širjenje vesolja bi bila le optična iluzija.
Objava južnokorejske ekipe je seveda dvignila veliko prahu in kmalu za tem smo lahko videli mnogo astronomov, med njimi tudi prej omenjene tri nobelovce, ki so ponovno preverili svoja dognanja, vendar vedno prišli do enakega zaključka: vesolje se širi, pospešeno, in raziskave, ki pravijo drugače, niso upoštevale vseh spremenljivk ter znanstvene metode.
Smisel znanosti pa je ravno stalno prevpraševanje paradigem, ki se zdijo zabetonirane, zakonov, ki se zdijo preveč absolutni in trditev, ki vsaj malo »ne držijo vode«. Takšna je pot napredka. Pred kratkim je z mumbajskega inštituta Tata (Tata institute of fundamental research – TIFR) prišla nova raziskava, ki ponovno dvomi.
Kako merimo širjenje vesolja?
Kot to storili nobelovci Perlmutter, Schmidt in Reiss ter za to dobili najvišje priznanje v znanosti, še danes merimo hitrost širjenja vesolja z opazovanjem supernov tipa Ia.
Ia supernove nastanejo v binarnih sistemih, kjer je ena od zvezd bela pritlikavka. Bele pritlikavke imajo zelo priročno lastnost, da ko presežejo maso 1,44 našega sonca, lahko postanejo supernove (eksplodirajo). Kritična masa bele pritlikavke tik preden postane supernova je imenovana Chandrasekharjeva masa po astrofiziku Subrahmanyanu Chandrasekharju.
Zaradi tega vse supernove tipa Ia svetijo približno enako močno in, še pomembneje, njihova svetlost se s časom skoraj ne spreminja. Zaradi tega veljajo za astronomski standard pri opazovanju oddaljenosti.
Ko želijo astronomi izmeriti razdaljo med določeno supernovo in Zemljo ali katerim drugim telesom, lahko varno sklepajo o razdalji na podlagi svetlosti, saj bodo supernove, ki so daleč stran manj vidne.
Širjenje vesolja se upočasnjuje
Moči so združili Animesh Sah, Mohamed Rameez (TIFR) in prof. Subir Sarkar (Oxford) in ponovno preverili, kaj točno se dogaja s širjenjem vesolja. Uporabili so bazo podatkov Pantheon+, ki vsebuje podatke več kot 1700 zabeleženih supernov tipa Ia.
Ob upoštevanju starosti zvezd, iz katerih so supernove nastale, je bil njihov prvi zaključek, da se vesolje ne širi enako hitro v vse smeri. To se ne sklada s trenutnim znanstvenim konsenzom, ki pravi, da se na velikih razdaljah galaksije oddaljuje od nas enakomerno v vse smeri. Posledično lahko podvomimo v obstoj temne energije, ki naj bi bila zaslužna za takšno oddaljevanje.
Po ugotovitvi, da se vesolje ne širi enakomerno v vse smeri, so izračunali absolutno hitrost širjenja in pod črto so prišli do zaključka, da se širjenje vesolja pravzaprav upočasnjuje.
Raziskava objavljena, a ne brez nasprotnikov
Raziskava je bila objavljena v Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. V isti številki časnika pa je objavljena še druga raziskava, ki trdi ravno nasprotno: naše meritve so pravilne, vesolje se še vedno širi in to pospešeno. Soavtorica slednje raziskave Professor Maria Vincenzi iz Oxforda sicer poda zveneč a dokaj neprepričljiv argument: »Avtorji naše raziskave so svetovno priznani raziskovalci supernov tipa Ia in evolucij galaksij z večdesetletnimi izkušnjami.«
Kaj pa zdaj?
Kot smo že omenili, znanost temelji na nesoglasjih in prevpraševanjih. Vendar nekatere stvari morajo biti jasno dorečene, mar ne? Raziskovalci obeh struj zdaj čakajo podatke teleskopa Rubin oz. njegove desetletne misije Rubin Observatory’s Legacy Survey of Space and Time (LSST), ki se je začela letos. Glavne naloge teleskopa so raziskovanje naše galaksije Mlečne steze, pridobiti čimveč podatkov o našem sončnem sistemu in raziskati naravo temne energije in temne snovi. Z vsem tem pa tudi ločiti zrno od plevela pri vprašanju širjenja vesolja.
Novinar