Dolga leta so znanstveniki senescentne celice, pogosto imenovane tudi »zombi celice«, obravnavali predvsem kot škodljive celice, ki pospešujejo staranje organizma in razvoj kroničnih bolezni. Nove raziskave pa kažejo precej bolj zapleteno sliko. Nekatere od teh celic namreč morda ne škodujejo vedno – v določenih okoliščinah lahko celo pomagajo pri obnovi tkiv in zaščiti organizma. Raziskovalci vse bolj verjamejo, da bo treba razlikovati med škodljivimi in koristnimi oblikami teh celic, saj imajo v telesu zelo različne funkcije.
Kaj so senescentne oziroma »zombi celice«?
Senescentne celice so celice, ki so trajno prenehale deliti, vendar niso umrle. Namesto da bi jih telo odstranilo, pogosto ostanejo prisotne v tkivih in začnejo sproščati različne vnetne molekule. Prav zaradi tega so jih raziskovalci dolgo povezovali s staranjem, kroničnim vnetjem, srčno-žilnimi boleznimi, sladkorno boleznijo, rakom, demenco in propadanjem organov.
Ko se takšne celice kopičijo v telesu, lahko vplivajo na delovanje okoliških tkiv in motijo normalno regeneracijo organizma. Njihovo kopičenje je povezano tudi z oksidativnim stresom, poškodbami DNK, kroničnimi vnetji, presnovnimi motnjami in krajšanjem telomer – zaščitnih struktur na koncih kromosomov. Raziskovalci poudarjajo, da senescentne celice najdemo skoraj povsod v telesu – v jetrih, možganih, pljučih, srcu, ledvicah, maščobnem tkivu in koži. Prisotne so v številnih vrstah celic, med drugim v fibroblastih, endotelnih celicah, makrofagih in živčnih podpornih celicah.
Nove raziskave kažejo, da niso vse senescentne celice škodljive
Ena najpomembnejših ugotovitev nove raziskave je, da senescentne celice niso enotna skupina celic. Njihovo delovanje je odvisno od tega, v katerem organu se nahajajo, kako so nastale in kako komunicirajo z okolico. »Ta pregled povzema mehanizme nastanka celične senescence in razvoj njihovih funkcionalnih lastnosti v različnih tkivih,« so zapisali raziskovalci.
Nekatere senescentne celice lahko celo pomagajo pri celjenju ran, regeneraciji tkiv in ohranjanju stabilnosti organov. V določenih primerih sodelujejo tudi pri embrionalnem razvoju in preprečevanju nenadzorovane rasti poškodovanih celic. Po drugi strani pa druge senescentne celice spodbujajo kronično vnetje, propadanje tkiv in razvoj bolezni. Prav zato raziskovalci opozarjajo, da bi lahko bilo nekritično odstranjevanje vseh senescentnih celic celo škodljivo. Če bi odstranili tudi koristne oblike teh celic, bi lahko nehote motili procese obnove tkiv in zaščitne mehanizme organizma.
Anti-age medicina vstopa v novo obdobje
V zadnjih letih je področje raziskovanja staranja postalo eno najhitreje rastočih področij medicine. Številni laboratoriji po svetu razvijajo zdravila, ki bi lahko upočasnila staranje ali zmanjšala tveganje za bolezni, povezane s starostjo. Posebno zanimanje vzbujajo tako imenovana senolitična zdravila. Gre za učinkovine, ki poskušajo uničiti škodljive senescentne celice.
Med najbolj znanimi eksperimentalnimi učinkovinami so dasatinib, kvercetin in fisetin, ki so v nekaterih zgodnjih raziskavah pokazali potencial pri zmanjševanju vnetja in izboljšanju delovanja tkiv. Toda nova raziskava opozarja, da prihodnost verjetno ne bo v univerzalnem odstranjevanju vseh »zombi celic«.
Raziskovalci vse bolj razvijajo tako imenovani pristop »precision geroprotection« oziroma natančne zaščite pred staranjem. Cilj je identificirati le škodljive senescentne celice in jih odstraniti, medtem ko bi koristne ostale nedotaknjene.
Zanimanje vzbujajo tudi nove genske in imunološke terapije
Znanstveniki preučujejo tudi uporabo naprednih imunoterapij, podobnih tistim, ki jih danes uporabljajo pri zdravljenju raka. Ena od možnosti so prilagojene CAR-T terapije, pri katerih bi imunske celice prepoznale in uničile specifične senescentne celice.
Drugi pristopi poskušajo zmanjšati škodljive vnetne signale, ki jih sproščajo senescentne celice, brez njihovega popolnega uničenja. Te terapije raziskovalci imenujejo »senomorfiki«. Veliko upanja vzbujajo tudi nove tehnologije analize posameznih celic, umetna inteligenca in napredne genetske metode, ki bi lahko omogočile natančnejše razlikovanje med različnimi tipi senescentnih celic.
Zakaj strokovnjaki opozarjajo na previdnost?
Kljub velikemu navdušenju strokovnjaki poudarjajo, da je področje še vedno v zgodnji fazi razvoja. Ena največjih težav je, da znanstveniki še nimajo dovolj natančnih biomarkerjev, s katerimi bi lahko zanesljivo razlikovali med škodljivimi in koristnimi senescentnimi celicami. Prav tako še ni jasno, kakšne bi bile dolgoročne posledice agresivnega odstranjevanja teh celic iz telesa.
Raziskovalci opozarjajo, da bi lahko pretirano poseganje v procese staranja vplivalo na celjenje ran, stabilnost krvnih žil, imunski sistem in delovanje občutljivih organov, kot so srce, pljuča in možgani. Nekateri strokovnjaki obenem opozarjajo, da staranja verjetno nikoli ne bo mogoče »pozdraviti« z eno samo terapijo, saj gre za izredno kompleksen biološki proces, v katerega so vključeni genetika, okolje, prehrana, gibanje, stres in življenjski slog.
Novinar
