O motnji pozornosti s hiperaktivnostjo danes slišimo vse pogosteje, tako pri otrocih kot pri odraslih. Morda imate tudi sami diagnozo ali pa vsaj poznate nekoga, ki jo ima. Ali to avtomatično pomeni, da bodo imeli tudi otroci ADHD? Dejstvo je, da je ADHD vsaj delno dedno pogojen. Čeprav točnih genetskih mehanizmov še ne razumemo povsem, naj bi dednost igrala kar 80-odstotno vlogo. To ne pomeni, da bodo otroci posameznikov z ADHD to zagotovo podedovali. Pomeni pa, da je verjetnost za nevrodivergentnost dosti višja.
Kaj vpliva na razvoj ADHD?
Raziskave kažejo, da ima 40 odstotkov otrok z diagnozo ADHD vsaj enega starša s simptomi te nevrodivergentnosti. Kljub močni genetski povezavi igrajo vlogo tudi okoljski faktorji, ki odločijo, ali bo otrok razvil ADHD. Otrok lahko namreč podeduje gene za ADHD, ki pa se ne aktivirajo, zato do simptomov ne pride. To v praksi pomeni: genetska komponenta, na katero ne morete vplivati (razen z izbiro partnerja), je velika, vendar obstajajo tudi faktorji, na katere imate sami vpliv. S proaktivnim pristopom v zgodnjem otroštvu lahko torej močno vplivate na razvoj otroka, ki je podedoval gene za ADHD.
Opazujte
Opazujte in bodite pozorni na zgodnje znake in značilnosti ADHD. Če jih opazite, poiščite strokovno pomoč. Zgodnja diagnoza in strokovna pomoč sta za otroka ključna: pomagali mu boste zmanjšati težave in pomagali mu boste uspeti v svetu, ki ni narejen za posameznike z motnjo pozornosti. Pri obisku otroškega zdravnika je pomembno, da poveste o družinski zgodovini ADHD.
Zavedajte se različnih simptomov
Otrokov ADHD se lahko odraža povsem drugače kot pri vas – čeprav ga je podedoval. Vaši simptomi hiperaktivno-impulzivnega tipa ADHD so lahko povsem drugačni kot pri otroku, ki ima nepozornostni tip ADHD. Celo pri istem tipu ADHD se simptomi lahko močno razlikujejo: nekdo bo bolj fizično aktiven, drug zelo zgovoren in verbalno impulziven. Če se teh razlik zavedate, boste lažje prepoznali simptome in zgodaj ukrepali.
Bodite zgled
Če otrok dobi diagnozo, ste vi njegov prvi zgled, kako do nove diagnoze postopati. Pokažite mu, da to ni nič »groznega« in o ADHD govorite nevtralno – gre za lastnost, nikakor ne za osebno pomanjkljivost. Ko mu poveste, da imate tudi sami enako diagnozo, se bo otrok počutil sprejetega in bo spoznal, da se s težavami ne spopada sam ter da je normalno življenje povsem mogoče. Pri vsem skupaj je pomembno, da se tudi sami učite o ADHD – ne le za vašega otroka, temveč tudi zase. Če se naučite novih veščin za življenje z ADHD in sebi iščete ustrezno strokovno pomoč, bo tudi otrok bolje sodeloval pri terapijah in sprejemal pomoč.
Bodite pozitivni
Če pri otroku opazite znake ADHD, se za začetek pomirite: vam je uspelo preživeti, tudi vašemu otroku bo. Danes vemo o nevrodivergentnosti več kot kadarkoli prej. ADHD praviloma zaznamo prej, kot so ga v preteklosti, pomoč boste otroku našli dosti lažje, kot so jo vam (če so vam sploh jo). Poleg tega ima vaš otrok še eno veliko prednost: vas – starša, ki razume izzive in bo svojega otroka podpiral. Tudi vaši starši so vas verjetno podpirali, kakor so najbolje znali, vendar je danes na voljo precej več znanja in raziskav. Zato bodite pozitivni. Na diagnozo ne glejte kot na pomanjkljivosti, temveč kot nevtralne značilnosti, po katerih se posamezniki ločimo med sabo. Možgani namreč lahko delujejo na več kot le en način.
Novinar
