Kako vam zveni ideja, da eno leto ne bi počeli ničesar? Brez dela, brez e-pošte, brez poklicnega napredovanja, brez prizadevanj, dosežkov ali produktivnosti. Za mnoge med nami bi takšna misel nekoč morda sprožila napad tesnobe. Saj vendar je delo enako status, zaslužek dosežek, zasedenost pa razlog za hvalisanje, kajne? Danes pa se »leto brez vsega« zdi bolj kot sanje, celo kot nekaj, h čemur stremimo.
Millenijci smo sprejeli koncept #SlowLiving – ta hashtag je bil na Instagramu uporabljen kar več kot šest milijonkrat. Generacija Z pa je medtem uvedla pojma »tihega odpovedovanja« in »službe za lene punce«, kjer na delovnem mestu narediš le najnujnejše, da ohraniš energijo za pomembnejše vidike svojega življenja, naj gre za hobije, odnose ali skrb zase. In ljudje vseh generacij so si enotni v želji, da bi delali manj.
Hitenje je iz mode, počitek je v modi
In to je nekaj, o čemer Emma Gannon ve vse: avtorica, podcasterka in podjetnica na platformi Substack je v začetku tega leta izdala knjigo A Year of Nothing – svoj zapis o tem, kako si je vzela celih 12 mesecev prostega časa.
Sprva ni šlo za zavestno izbiro življenjskega sloga: Emma je doživela tako hudo izgorelost, da ji ni preostalo drugega, kot da preneha delati. Njen opis leta počitka in okrevanja je zdaj izšel v dveh majhnih, prijetno berljivih knjigah, v katerih opisuje svojo pot nazaj k zdravju prek nežnih dejavnosti, kot so pisanje dnevnika, gledanje otroških televizijskih oddaj, opazovanje ptic in neizogibno plavanje v mrzli vodi.
Gannon, ki je bila v 2010-ih popolnoma predana kulturi »girl-boss«, se je od tega že oddaljila s svojo zadnjo knjigo The Success Myth: Letting Go of Having It All, v kateri je raziskovala, kako neusmiljeno prizadevanje za uspeh redko prinese resnično srečo. A šele izkušnja popolne izčrpanosti jo je prisilila, da se je resnično soočila s pomenom počitka.
Telo preprosto odpove
»Če pogledam nazaj, je bilo veliko opozorilnih znakov – zmedenost, hudi glavoboli, tresavica. A vse sem prezrla misleč, zaposlena sem, moram delati« se spominja. Nenadoma, leta 2022, se je njeno telo izklopilo. »Nisem mogla gledati v telefon, nisem mogla gledati v zaslon, nisem mogla hoditi po ulici, ne da bi se počutila krhko. Morala sem se ustaviti. Mnogi ljudje s kronično izgorelostjo morajo priti do te točke, preden si vzamejo prosto od dela, ker smo v tej družbi tako navajeni, da se moramo prebiti za vsako ceno.
»Ampak mi smo ustvarjeni za popoldanske dremeže in sprehode v parku. Da gremo plavat in gledamo v nebo. Te stvari so res pomembne,« vztraja Gannon. In odločena je, da bo izkušnje iz svojega izčrpanosti in okrevanja prenesla v počasnejše, bolj prostrano življenje. »Nič ni vredno tvojega zdravja.«
A v tem ni nikakor osamljena – če preletite oddelke za samopomoč ali popularno filozofijo v vaši lokalni knjigarni boste odkrili cvetočo ponudbo knjig, ki nas spodbujajo, naj se za božjo voljo upočasnimo.
Emma je del vala pisateljev, ki spodbujajo k aktivnemu uporu proti neizprosnemu »ciljno usmerjenemu« pričakovanju, da bi v svetu, kjer našo vrednost določa naša produktivnost, morali vsako uro in minuto našega časa izkoristiti – če ne za delo, pa za osebni razvoj. Namesto da bi si prizadevali za vedno večjo učinkovitost, trdi, da bi se morali osredotočiti na to, kar resnično šteje in živeti polnejše v sedanjosti.
Tudi knjiga The Art of Rest avtorice Claudie Hammond ima enak sentiment, v njenih poglavjih je predstavljenih 10 najbolj sproščujočih dejavnosti, ki so bile ugotovljene v globalnih raziskavah, hkrati pa zagovarja pomen namernega umirjanja – naj gre za kopel, branje knjige ali preživljanje časa v naravi. »Počitek ni razkošje,« piše Hammond, ampak »potreba«.
Velik preobrat
Zakaj je torej v zahodnem svetu prišlo do takšnega preobrata – od kulture hitenja, »leaning in« in »girlbossing« do tihe odpovedi, radikalnega počitka in počasnega življenja? Razlog je preprost: vsi smo preprosto res, res utrujeni.
To je vsaj Emmina teorija: »Vsi so resnično utrujeni. Vsi se na nek način trudimo, da bi vse žogice obdržali v zraku,“ je povedala v intervjuju za BBC. »Imamo telo in um, za katera moramo skrbeti, in mislim, da tega v resnici ne počnemo.«
Tehnologija je velik dejavnik: izkazalo se je, da nam možnost odgovarjanja na e-pošto prek telefonov ni resnično povečala učinkovitosti, ampak nas je le prisilila, da delamo več. Vsepovsod prisotni družbeni mediji nas spodbujajo, da dokumentiramo vsak centimeter svojega življenja, iz njega izkopavamo vsebino in si nenehno prizadevamo za krepitev lastne osebne blagovne znamke. Tudi porast aplikacij za sledenje spreminja prostočasne dejavnosti, vadbo in celo najosnovnejše življenjske potrebe, kot sta prehranjevanje in spanje, v podatke, ki jih je mogoče primerjati in izboljšati.
Za mnoge, ki so se začeli upirati kulturi neusmiljenega poslovnega življenja, je pandemija pomenila prelomnico. Seveda je bilo to grozno obdobje, za mnoge sploh ni bilo mirno – toda za precejšnje število ljudi se je delo zaustavilo ali pa so ga prvič opravljali od doma.
Morda gre tudi za generacijski premik. Milenijce imenujejo generacija izčrpanosti – in kombinacija vzgoje, ki jih je naučila, da morajo trdo delati za uspeh, ter dejstva, da so po diplomi z ogromnim dolgom vstopili v nestabilni svet po finančnem zlomu, je, kot je dobro dokumentirano, za mnoge predstavljala resen izziv.
Kdo je zares kriv?
Gannon za ta generacijski pojav krivi starše: »Baby boomerji so zelo potrošniško usmerjeni, statistično gledano kupujejo največ tehnologije, imajo največ nepremičnin, kot generacija obožujejo stvari, denar in uspeh – in mislim, da so otroci baby boomers, milenijci, v bistvu želeli narediti vtis na njih. Rekli so nam: pojdite, dosežite uspeh in bodite uspešni, potem bodo vaši starši ponosni na vas. To nam je bilo res težko razvozlati.«
Kronična izčrpanost je v osnovi posledica življenja v okviru globalnega kapitalizma – odločitev za počasnejši ritem življenja pa je reakcija na pohlepno, nikoli zadovoljno miselnost, ki jo spodbuja kapitalizem.
Emma upa, da je trenutno gibanje stran od nenehnega iskanja večjega statusa ali materialnih dobrin ter v smeri več časa morda zdrav znak za našo družbo. »Ljudje se resnično zavedajo dejstva, da če imaš streho nad glavo in lahko plačuješ račune, kaj drugega še potrebuješ?«
Sama tudi takoj prizna, da je imela srečo, da je lahko prenehala delati, vendar poudarja, da gre predvsem za spremembo miselnosti – da že samo to, da si dovoliš vzeti dan ali teden prostega, lahko pomaga. In, kot vztraja, je vredno zapomniti si tisti stari pregovor: da so najboljše stvari v življenju brezplačne.