Mladostništvo. Obdobje vzponov in padcev. Zagotovo eno izmed najtežjih, a hkrati tudi najlepših. Spremlja ga vzpostavljanje prvih partnerskih odnosov, ki ključno vplivajo na naš nadaljnji razvoj. Kaj točno je tisti občutek, ki ga doživljaš, ko spoznavaš ljudi in kaj ti telo sporoča, ko nenadoma v bližini neke osebe začutiš nujo, da bi jo poljubil, ostal v njeni bližini, jo objel in ona tebe.
Teorija privlačnosti
Začetni dejavnik, ki povzroči medosebno privlačnost, je zagotovo zunanji videz. Če si takšen kot jaz in velikokrat podvomiš o svojem videzu, ali pa si izgubil prepričanje, da se komu sploh lahko zdiš privlačen, imam čudovito novico zate. Fizični videz ni edini dejavnik, ki sodeluje pri občutenju te. Na medosebno privlačnost vpliva več različnih faktorjev. Glavni so poznanost, podobnost stališč, vzajemno ugajanje in zunanji izgled. Vključila sem tudi nekaj zanimivih eksperimentov, ki dodatno potrjujejo navedene dejavnike.
Poznanost
Poznanost je pomembna osnova za medosebno privlačnost: nagnjeni smo k temu, da so nam prej privlačni ljudje, ki jih pogosto videvamo. Razlog je to, da podobo in vedenje posameznika, ki ga pogosto videvamo, dojamemo bolj vsestransko. To pomeni, da imamo radi tiste ljudi, ki jim lahko zaupamo in katerih vedenje lahko predvidimo. Vedenja ljudi, ki so nam sorazmerno neznani, pa verjetno težje predvidimo, zato naj nam ne bi bili privlačni.
Podobnost stališč
Ljudje smo nagnjeni k temu, da so nam bolj privlačni ljudje, ki imajo podobna stališča in prepričanja, kot jih imamo sami. V nas odobravanje družbe sproži prijetne občutke. Izvedenih je bilo več študij, ki to misel potrjujejo. Torej, če odobravaš stališča nekoga, je bolj verjetno, da s tem človekom navežeš stike in si mu posledično privlačen.
Leta 1951 je ameriški psiholog Schachter izvedel študijo, s katero je pokazal, da so članom skupine navadno bolj všeč tisti pripadniki skupine, ki dajejo vtis, da se strinjajo z vsemi drugimi v skupini, kot pa tisti, ki prepričanjem skupine nasprotujejo. Leta 1959 je podal vzroke, da nas privlačijo ljudje, ki so nam podobni. Pravi, da se v taki družbi počutimo bolj sproščeno in manj anksiozno.
Vzajemno ugajanje
Izraz pomeni, da imaš druge ljudi rad zato, ker veš, da imajo oni radi tebe. Iz raziskav na tem področju lahko povzamemo dve pomembni ugotovitvi.
- Koliko se zdiš osebi privlačen, ki ti kaže naklonjenost, je odvisno od tega, kaj sam čutiš do sebe (tvoja samopodoba).
- Simpatiji si še vedno lahko privlačen kljub slabemu prvemu vtisu.
Walster (1965) je prvo ugotovitev raziskoval s študijo, v kateri so preučevanki naročili, naj čaka v sobi. Medtem je (po načrtu eksperimentatorja) vstopil privlačen študent in z njo malo poklepetal, na koncu pa jo povabil na zmenek. Nato so jo poklicali, da je kot del poskusa izpolnila dva testa in ji sporočili, kakšna rezultata je dosegla. Polovici preučevank so rekli, da so bile zelo neuspešne in so bile zato ponižane, drugi polovici pa so o njihovem dosežku dali pozitivno informacijo. Tedaj so preučevanke prosili, da pet oseb ocenijo po privlačnosti. Ena od teh oseb je bil tudi študent iz čakalnice. Študentke, ki so bile ponižane, so svojega občudovalca ocenile kot bolj privlačnega kot tiste, ki so trenutno sebe dojemale bolj pozitivno. Walster je tako namerno vplival na raven pozitivne samopodobe preučevanke, da bi ugotovil, ali to povzroči, da ji eksperimentatorjev zaupnik postane bolj privlačen.
Drugo ugotovitev podpreta Aronson in Linder (1965), ko sta izvedla študijo, v kateri so preučevanci ob več različnih priložnostih slišali neko osebo govoriti o sebi.
Ta je od eksperimentatorja dobila navodilo, naj se ravna po enem od štirih načrtov: naj o osebi ves čas daje pozitivne pripombe; naj začne s pozitivnimi pripombami, potem pa daje vedno bolj kritične; naj začne z neprijetnimi pripombami, potem pa postopno daje vedno bolj ugodne ali naj ves čas daje neugodne pripombe. Pričakovali bi, da bo preučevancem najbolj všeč oseba, ki je ves čas dajala ugodne pripombe, najmanj všeč pa oseba, ki je ves čas dajala neugodne pripombe. Vendar pa so rezultati pokazali, da so preučevanci najbolj cenili osebe, ki so začele z neugodnimi pripombami, nato pa jih stopnjevali v pozitivne.
Najbolj negativen odnos so imeli do oseb, ki so v začetku dajale ugodne pripombe, nato pa vedno bolj kritične. To ugotovitev lahko prenesemo na partnerski odnos. Ljudje, ki začnejo svoj odnos s prijaznostjo, potem pa je te vedno manj, bodo verjetno težje razvili trajen odnos, kot tisti, ki so bili v začetku za partnerja manj zagreti, potem pa vedno bolj. (Hayes in Orrell, 1998).
Zunanji izgled
Predstave o tem, kaj je privlačno, je v različnih kulturah drugače pojmovano, vendar je v večini kultur fizična privlačnost visoko cenjena. Je zelo subjektiven občutek, ki se razlikuje od posameznika do posameznika, zato se čim manj obremenjuj, ko se nekomu ne zdiš privlačen.
V zahodni družbi za ljudi, ki veljajo za privlačne, mislijo, da imajo tudi druge vrline. Dion (1972) je izvedel študijo, kjer je študentom kolidža pokazal slike otrok, ki so bili poredni. Ugotovili so, da so študenti zlahka sprejeli podatek, da so neprivlačni otroci storili več prekrškov. Bili pa so manj pripravljeni sprejeti podatek, da so prekrške storili lepi otroci. Privlačni ljudje tudi lažje dobijo zaposlitev.
Clifford in Walster (1973) sta prosila učitelje iz 400 šol, da preberejo poročilo o določenem otroku (otroka niso poznali). Poročila, ki so jih učitelji dobili, so bila vsa enaka, razen dejstva, da je bila na nekaterih pritrjena slika privlačnega dečka in deklice, na drugih pa slika neprivlačnega dečka in deklice. Dobili so skrb vzbujajoče rezultate: učitelji so privlačne otroke obeh spolov ocenili kot bistrejše in inteligentnejše kot neprivlačne otroke. Pomembno je, da so učitelji na to dejstvo pozorni, med ocenjevanjem otrok v šolah (Hayes in Orrell, 1998).
