Predstavljajmo si pogovor ob kavi. Prijateljica pove, da je nekoga spoznala. Prijazen je, zabaven, končno nekdo, ki jo posluša. Potem mimogrede doda, da je petnajst let starejši. Skodelica za trenutek obstane na poti do ust. »Petnajst?«
Še minuto prej smo se veselili naslednjega zmenka. Zdaj že računamo, koliko bo star, ko bo ona praznovala štirideseti rojstni dan. Pri ljubezni se radi razglasimo za odprte ljudi. Mlajši, starejši, saj je vseeno. Glavno, da se razumeta. Toda ob nekoliko večji starostni razliki, dobimo dodatna vprašanja. Kaj imata skupnega? Si želita podobno prihodnost? In tisto najmanj prijetno vprašanje: zakaj si ne najde nekoga svojih let?
Katera razlika je torej najbolj »uspešna«?
Najprej se zatakne pri besedi uspešna. Govorimo o zvezi, ki traja najdlje? O paru, ki se najmanj prepira? O dveh, ki sta skupaj zadovoljna? Tudi trideset let skupnega življenja še ni dokaz, da bi si ga oba želela ponoviti. Raziskovalca Wang-Sheng Lee in Terra McKinnish sta v raziskavi The Marital Satisfaction of Differently Aged Couples, objavljeni v reviji Journal of Population Economics, analizirala podatke o poročenih parih v Avstraliji med letoma 2001 in 2013. Ugotovila sta, da je zadovoljstvo v zakonu pri starostno bolj različnih parih s časom upadalo hitreje kot pri starostno podobnih. Začetna prednost v zadovoljstvu, ki so jo poročali moški z mlajšimi ženami in ženske z mlajšimi možmi, je v šestih do desetih letih izginila.
Če torej iščemo odgovor glede ohranjanja zadovoljstva skozi čas, ta raziskava daje prednost manjši starostni razliki. Ne ponuja pa čarobne številke, po kateri bi bila tri leta idealna, osem sprejemljivih, pri enajstih pa bi morali odpovedati drugi zmenek. Obravnava določeno skupino poročenih parov in njihove povprečne vzorce, ne usode vsake posamezne zveze. Prav tako ne dokazuje, da razlika v letih sama povzroča slabši odnos.
Deset let pri dvajsetih in deset let pri petdesetih
Predstavljajmo si dva para. V prvem sta partnerja stara dvajset in trideset let. V drugem petdeset in šestdeset. Razlika je enaka. Vprašanja, ki jih odpira, pa so lahko precej drugačna. Pri dvajsetih morda prvič živiš stran od doma, izbiraš študij in ugotavljaš, česa si sploh želiš. Tridesetletni partner ima lahko ustaljeno službo, svoje stanovanje in precej jasno predstavo, kam naj bi šlo življenje. Seveda je lahko tudi obratno. Rojstni datum ni potrdilo o zrelosti.
Vendar si je vredno predstavljati čisto vsakdanji prizor. Eden dobi možnost za polletno izmenjavo v tujini. Drugi reče, da sta vendar že dovolj resna, da bi morala razmišljati o skupnem domu. Nihče nujno ne želi ničesar slabega. Toda želji sta različni in nekdo bo moral nekaj odložiti.
Tu se razlika v letih lahko začne poznati. Pri odločitvah o otrocih, selitvah, denarju in načinu življenja. Ko eden pravi »nekoč«, drugi pa s tem razume naslednjo pomlad. Zato vprašanje »Koliko let je med vama?« potrebuje nadaljevanje: »Kaj ta razlika pomeni za vajino življenje?«
Kdo ima zadnjo besedo?
Ob starejšem partnerju si lahko oddahnemo. Ve, kaj hoče. Zna urediti stvari. Ne izgine za tri dni, ker ne ve, kako bi odgovoril na sporočilo. Gotovost je lahko privlačna, še posebej, ko se sami počutimo nekoliko izgubljeno. Težava nastane, če začne eden zaradi svojih izkušenj tudi odločati za oba. Če se vsak spor konča z »boš razumel, ko boš starejši«. Če se želje mlajšega partnerja obravnavajo kot faza, želje starejšega pa kot razumna osnova skupnega življenja.
V takem odnosu je pomembno vprašati, koliko prostora ima vsak za svoje odločitve. Lahko mlajši partner spremeni načrte, ima svoje prijatelje in se ne strinja? Lahko starejši pokaže negotovost, ne da bi moral ves čas igrati nekoga, ki že vse ve? Enakovrednost zahteva, da izkušnje enega ne postanejo pravica do zadnje besede.
Obstaja prevelika razlika?
Želeli bi si jasne meje. Takšne, ob kateri bi lahko mirno rekli: do sem je ljubezen, od tu naprej slaba ideja. Za odnose med odraslimi je ne moremo pošteno določiti samo s številom let. Lahko pa smo konkretni glede tega, kaj nas skrbi. Ali eden stalno popušča? Ali si želita otrok v povsem različnih obdobjih? Ali mora nekdo preskočiti izkušnje, ki si jih želi, da bi dohitel partnerjevo življenje? In ali se o tem sploh lahko pogovarjata, ne da bi kdo slišal, da je premlad, prestar ali nehvaležen?
Večja razlika zahteva pripravljenost pogledati tudi nekoliko dlje od trenutne zaljubljenosti. Pogovor o staranju, skrbi za drugega ali različnih načrtih za upokojitev ni najbolj zapeljiv del zmenkov. Toda tudi zamolčana prihodnost nekoč postane sedanjost.
Ob tem bi bilo dobro manj energije porabiti za komentiranje tujih parov in več za iskrenost v lastnih odnosih. Dva vrstnika imata lahko povsem nezdružljivi predstavi o življenju. Dva človeka z večjo starostno razliko se lahko o svojih razlikah pogovarjata zelo odkrito. Podobna letnica rojstva nam tega pogovora ne prihrani.
Ko torej prijateljica ob kavi pove, da je spoznala nekoga starejšega, bi lahko po prvem presenečenju vprašali še kaj drugega. Kako se počuti ob njem? Jo jemlje resno? Se lahko z njim ne strinja? Imata prostor za prihodnost obeh?Leta so številka. Toda za njimi so izkušnje, možnosti in pričakovanja. V dobri zvezi mora ostati dovolj prostora tudi za leta, ki jih drugi še ni doživel.