Prvo merilo na katerega pomislimo v razmerju je privlačnost. Saj jeprav privlačnost tista, ki nas pritegne k nekomu. A vendar privlačnost ne more predvideti, ali bo naše razmerje trajalo.
Strokovnjaki ugotavljajo, da lahko razmerje doseže izjemno visok rezultat pri tako imenovani kemiji, a partnerja ne prestaneta dolge zveze. Namreč ko v enačbo dodamo konflikte, stres in življenje nasploh, kemija preprosto ni več dovolj
»Lastnost, ki napoveduje dolgoživost, se skriva pod imenom, ki ga večina ljudi povezuje s filozofijo in ne s psihologijo: zmernost. Klasični misleci so jo uporabljali za opis sposobnosti občutenja močnega impulza in odločitve, da se nanj ne odzovemo,« razlaga psiholog dr. Mark Travers
V sodobni psihologiji temu rečemo samoregulacija in ta ostaja ključna za uspešne odnose.
Kje in kako deluje samoregulacija?
Zmernost deluje v določenem, a pogostem trenutku: takoj po tem, ko partner stori nekaj neprevidnega, zaničevalnega ali nepoštenega, in preden se drugi odzove. »V tem majhnem časovnem okviru je impulz za maščevanje skoraj samodejen. Zlahka se odzovemo z ostrim odgovorom, umikom ali celo tišino. Kaj se zgodi potem, je skoraj v celoti odvisno od tega, ali se ta impulz uresniči ali prekine,« pravi dr. Travers.
Raziskovalci odnosov samo prekinitev imenujejo akomodacija: dejanje zaviranja destruktivnega odziva na partnerjevo provokacijo in nadomestitve s konstruktivnim.
Študije kažejo, da je dispozicijska samokontrola eden najmočnejših in najbolj doslednih napovedovalcev – ljudje z višjo stopnjo samokontrole so zanesljivo boljši v odnosih, saj maščevalni refleks zamenjajo z odzivom, ki služi odnosu in ne egu.
Zakaj ta lastnost sčasoma prevlada nad privlačnostjo
Razlog, zakaj ta lastnost prekaša kemijo v dolgih razmerjih, je bolj matematičen kot romantičen. Razmerje v desetletju ustvari na tisoče teh majhnih ciklov provokacije in odziva.
Sami po sebi ti trenutki seveda niso dovolj, da bi razmerje zaradi tega prekinili. A vendar je razmerje skozi leta akumulacija teh trenutkov. »Pot para ni toliko določena s tem, kako pogosto se ti trenutki zgodijo, temveč bolj s tem, kateri impulz zmaga vsakič, ko zmaga. Kemija nima vpliva na ta izid, ker je bila do trenutka izziva, že izničena,« dodaja dr. Travers.
Razmerje med samokontrolo in dobrim partnerstvom ni popolnoma linearno.V reviji Psychological Science so leta 2013 objavili študijo, v kateri so ugotovili, da so ljudje z nižjo stopnjo samokontrole v določenih okoliščinah bolj pripravljeni na takojšnje osebne žrtve za partnerja – njihov prosocialni impulz se sproži, preden ima lasten interes čas, da posreduje.
Ali je to lastnost mogoče gojiti?
Za razliko od privlačnosti, ki med dvema osebama obstaja ali pa ne, ima ta lastnost dokumentiran mehanizem za njeno krepitev in to ni moč volje.
Raziskovalci, ki preučujejo uravnavanje čustev, so ugotovili, da lahko ljudje podaljšajo ta ključni interval med provokacijo in odzivom. To storijo tako, da spremenijo svoj zorni kot na sam trenutek, tako da se umaknejo in opazujejo izmenjavo kot zunanja priča, namesto da bi jo v celoti doživeli od znotraj.
Dr Travers to poimenuje samodistanciranje, in pravi da vodi do manj agresivnega razmišljanja in manj agresivnih odzivov v vročici prepira ter bolj konstruktivno vedenje do partnerja med dejanskim nesoglasjem.
Mehanizem sam po sebi ni zapleten, čeprav je za uporabo v realnem času potrebna vaja. Gre za premik zornega kota in vsekakor ne za zatiranje čustev. Zdi se, da je prav ta majhen premik perspektive tisto, kar sploh ustvari ta časovni zamak, ki ga potrebujemo.
