Swipe, swipe, swipe – pa nič. Nekje med tristotim leve-desne potegom prsta po zaslonu se pri marsikomu nekaj sesuje. Ne gre za dramatično razočaranje, bolj za tisto tiho izgorelost, ko odpreš aplikacijo iz navade, ne zato ker bi te kaj resnično zanimalo. In podatki kažejo, da to ni samo občutek peščice ljudi.
Match Group, lastnik Tinderja, je marca letos poročal, da je število aktivnih uporabnikov padlo za 37 odstotkov na letni ravni. Bumblu podobno ne gre najbolje. Plačljivi uporabniki so v zadnjem letu upadli za 16 odstotkov, podjetje pa je lani odpustilo 30 odstotkov zaposlenih. Po podatkih ankete Forbes Health iz leta 2024 pa kar 78 odstotkov uporabnikov poroča o izgorelosti zaradi dating aplikacij.
Zakaj se je zgodilo
Razlog ni en sam dogodek, ampak počasno kopičenje frustracije. Ujemanja se izgubijo v tišini, pogovori zamrejo po treh sporočilih, ghosting pa je postal toliko običajen, da ga skoraj nihče več ne jemlje osebno. Raziskave namreč kažejo, da je izkušnjo ghostinga doživelo že 84 odstotkov uporabnikov iz generacije Z in mlajših milenijcev.
Tu je še ekonomija same aplikacije. Podjetje zasluži, dokler swipeaš: ne ko najdeš nekoga in izbrišeš profil. Ta neusklajenost interesov je počasi postala javna skrivnost, o kateri se največ govori na Redditu, kjer uporabniki algoritmu očitajo, da jih namerno drži v obtoku.
Od zaslona nazaj na ulico
Medtem ko aplikacije izgubljajo uporabnike, cveti nekaj povsem drugega — tekaški klubi. Po podatkih Strave je globalno članstvo v tekaških klubih v zadnjih dveh letih naraslo za 59 %, število novoustanovljenih klubov pa se je povečalo skoraj 3,5-krat. Raziskava Vice ugotavlja, da se 72 % pripadnikov generacije Z klubu pridruži predvsem zaradi druženja, ne zaradi teka samega.
Konkreten primer: newyorški klub Midnight Runners, ustanovljen v Londonu leta 2015, se je razširil v več kot 30 mest. Njihova sreda zvečer na Manhattnu redno pritegne med 30 in 200 ljudi — brez vstopnine, brez prijave vnaprej, samo pokažeš se pred kavarno ali barom. Po podatkih raziskave Bumble je vsak peti pripadnik generacije Z in milenijcev za prvi zmenek že izbral trening namesto večerje.
Ni čudno, da tekaški klubi delujejo drugače kot swipe kultura. Nihče ne poza. Pogovor steče med raztezanjem in se nadaljuje na teku, potem pa se odloči sam, ali se druženje konča pri pivu ali ne.
Večerja s petimi neznanci
Druga različica istega trenda so strukturirana družabna srečanja, kjer te aplikacija ne poveže z eno osebo, ampak s celo skupino. Timeleft, aplikacija, ustanovljena leta 2020, te poveže s petimi drugimi ljudmi za skupno večerjo v restavraciji. Rezervacija stane med 16 in 35 dolarji, hrano in pijačo pa plačaš posebej. Do zdaj je aplikacija po lastnih podatkih organizirala večerje za več kot 3 milijone gostov v več kot 200 mestih.
Podobno kot pri tekaških klubih tudi tu ni swipeanja pred srečanjem. Dobiš samo osnovne podatke o skupini (na primer poklice ali astrološka znamenja) šele večer prej. Cela izkušnja je zgrajena tako, da ti ni treba prodajati sebe v treh stavkih, preden sploh nekoga spoznaš.
Ne gre nujno za konec aplikacij
Bi bilo pretirano trditi, da bodo dating aplikacije čez pet let izginile? Verjetno. Tinder ima še vedno okoli 75 milijonov mesečnih uporabnikov, kar ni ravno znak izumiranja. Gre bolj za to, da je ljudem dovolj enega samega načina spoznavanja — algoritma, ki odloča, koga vidiš, in ti daš oceno v treh sekundah na podlagi štirih fotk.
Kar se dogaja, je bolj vrnitev k formatom, kjer je pogovor stranski učinek neke druge aktivnosti – teka, večerje, kviza v gostilni – namesto glavnega cilja, ki mu je treba narediti dober prvi vtis. In mogoče je prav v tem razlika: manj pritiska pomeni manj izgorelosti. Vsaj za zdaj.
